Česa ne moremo brez Jezusa, se pogosto vprašam ob današnjem evangeliju. Kdaj rečemo, da ne moremo več, da ne zmoremo?

–          Ne zmorem se umiriti, ne morem se odpočiti in otresti skrbi, ki me dušijo.

–          Ne morem, da ne bi preziral ali obsojal.

–          Ne morem verjeti, da sem dovolj dober, dobra.

–          Ne zmorem zaupati, da me ima drugi resnično rad.

–          Ne morem se osvoboditi strahu, da me bo drugi razočaral, zapustil.

–          Ne morem se pogovoriti s sozakoncem, ker ne verjamem, da bo kaj boljše.

–          Ne morem premagati lenobe.

–          Ne morem …

Če torej vzamemo zares današnji evangelij in Jezusove besede: Brez mene ne morete ničesar storiti, lahko iz našega obupovanja in tarnanja naredimo sklep. Kakšen že? Če nečesa ne zmoremo, pomeni, da tam ni Jezusa. Zakaj že? Očitno se božji logiki nekje upiramo. Mogoče so nam namesto Jezusa bližje druge ponudbe in rešitve današnje družbe. Tretji odgovor pa vidim v tem, da smo priraščeni na kakšno viničje, divjo trto, ki ne more roditi dobrega sadu.

Upiranje božji logiki nam je vsem poznano. Jezi nas, da stvari ne gredo po naše, da je v življenju potrebno sprejemati tudi stvari, ki si jih ne želimo, ki so težke, ki bolijo itd. To je gotovo naše trmarjenje, ki v prispodobi pomeni, da se trgamo s trte in sušimo.

V tem upiranju se naslanjamo na svoje razlage in se bojimo zaupati bližnjemu, ki ima mogoče bolj prav, ki v nekem trenutku stvari vseeno bolje vidi kot mi. Tu se prepuščamo še tokovom družbe in različnim lažjim alternativam.

Pri ljudeh, ki sicer želijo narediti korake naprej, pa jim ne uspe, vidim pogosto zelo zahrbtno priraščenost na viničje. Kaj je to viničje? Če je dejstvo, da je mogoče po sadu prepoznati drevo, je jasno, da so napake, rane in zgrešeni vzorci znak ranjenega drevesa, tj. družine iz katere prihajamo. Priznati si moramo, da so naše rane v glavnem rane naših družin. Pri njej smo jih dobili in od tam jih vlečemo.

Vendar še vedno držijo Jezusove besede: Jaz sem trta, vi mladike. Brez mene ne morete ničesar storiti. To pomeni, da mora biti On edino merilo našega življenja. Pa je res tako?

Danes zmaguje mlado, sveže, gladko, dišeče – kdo bi kaj pričakoval od stare, zgrbančene, grobe, otrdele veje? Stara olesenela trta se zdi odpadek neke preteklosti. Pa vendar ravno iz nje poganja vsako leto znova množica mladih poganjkov – na njih je potem listje in tudi sadovi. Čeprav se vse dogaja na mladikah, brez “stare” trte ne morejo. Podoba ima svojo zgovornost tudi v splošnem odnosu civilizacije do starejših. A Jezus jo uporabi za govor o sebi in o poti vere.

Hoče nam povedati, da nobeno vase zagledano zaganjanje v življenju ni uspešno. Da moraš pač zaupati svoji “stari veji” in iz nje počasi izraščati. Ne pa se zmrdovati nad starikavostjo, grobostjo, olesenelostjo … Pogosto se kristjani preveč zmrdujemo nad svojo Cerkvijo, pa ničesar ne naredimo, še rečemo ne.

Odlomek ne govori kar tako, da Oče odstrani nerodovitne mladike in trebi tiste, ki rodijo: Cerkev mora vedno redno odstranjevati odmrle poganjke in delati red v svojem vinogradu. Drugače se trhlost in razne bolezni razširijo še na zdrave veje. Je boleče, a nujno. V tem moramo biti koreniti.

Danes svoje ideje in prizadevanje radi zasnujemo na tem, kaj “čutimo”, za kar smo sposobni, kjer imamo varnost. Izhajamo iz sebe, pogosto svojih potreb in svojega udobja. Jezusova logika pa je drugačna: vabi nas, naj izhajamo iz njega. Ne kar tako: on je kralj vsega Stvarstva. On je izvir vsega. Mi sami smo zmotljivi in umrljivi – on pa je večen. To ne pomeni bega od sebe v neko abstraktno nebeškost – stran od težav in nepopolnosti; pomeni pa, da naša nepopolnost in grešnost, ko jo živimo v zaupanju do konca iz dneva v dan, lahko dokončno osvobojena zaživi.

Če povzamem: Ko nečesa ne moremo storiti, je dobro, da se vprašamo zakaj? Ali se upiramo božji logiki, ali se naslanjamo na logiko družbe, čeprav se nam mogoče zdi, da Jezusa jemljemo resno. Rešitev je jasna: Odločitev za Jezusa, za edino resnico in pravo svobodo!

Samo na trti je prava svoboda. Naj bomo zrele mladike na božji trti!

 

Pripravil: Ervin Mozetič