Nedelja, 9. maj: 6. velikonočna nedelja

Preden je šel v nebesa, je Jezus govoril o mnogih stvareh. A predvsem se je zaustavljal ob treh ključnih besedah: mir, ljubezen, veselje. Glede miru nam je govoril, da nam ne daje miru, kot ga daje svet, ampak nam daje mir za vedno. O ljubezni je velikokrat dejal, da je glavna zapoved ‘ljubiti Boga in ljubiti bližnjega’ in v 25. poglavju Matejevega evangelija naredil skoraj protokol, po katerem bomo vsi sojeni. V današnjem evangeliju pa Jezus o ljubezni pravi nekaj novega: Ne samo, ‘ljubite’, ampak, ‘ostanite v moji ljubezni’.

Krščanska poklicanost je tole: ostati v ljubezni Boga, dihati, živeti od tega kisika, živeti od tega zraka. Ostati v Božji ljubezni! Jezus tako zaključi pomembnost svojega govora o ljubezni in gre naprej. In kakšna je njegova ljubezen? ‘Kakor je Oče ljubil mene, sem tudi jaz ljubil vas.’ To je ljubezen, ki prihaja od Očeta. Odnos ljubezni med Njim in Očetom je tudi odnos ljubezni med Njim in nami. Nas pa prosi, naj ostanemo v tej ljubezni, ki prihaja od Očeta.

Mir ne prihaja od sveta, ampak od Jezusa. Tudi ljubezen ne prihaja od sveta, ampak prihaja od Očeta. Jezus nas poziva, da ostanemo v njegovi ljubezni. Znamenje, da smo v Jezusovi ljubezni, pa se kaže v izpolnjevanju njegovih zapovedi. Ko ostajamo v njegovi ljubezni, izpolnjevanje zapovedi prihaja samo od sebe, iz ljubezni. Ljubezen nas vodi, da izpolnjujemo zapovedi kot nekaj naravnega. Korenina ljubezni vzcveti z zapovedmi. Te pa so kot nit, ki povezuje Očeta, Jezusa in nas.

Veselje je znamenje kristjana. Kristjan brez veselja ali ni kristjan ali pa je bolan. Ni drugega. Njegovo zdravje ni dobro. Kristjanovo zdravje se namreč kaže v veselju. Nekoč sem dejal, da imajo nekateri kristjani obraz kot ‘vloženi feferoni’. In takšna je potem tudi njihova duša. Ti niso kristjani. Kristjan brez veselja ni kristjan. Veselje je kot pečat  kristjana. Tudi v bolečinah, stiskah, preganjanjih. Za prve kristjane pravimo, da so šli v mučeništvo, kot da bi šli na poročno slavje.

Kristjanovo veselje je tisto, ki varuje mir in varuje ljubezen. Mir, ljubezen in veselje – to so tri besede, ki nam jih zapušča Jezus. Ta mir, to ljubezen in to veselje pa nam daje Sveti Duh, ki pa je v našem življenju velikokrat pozabljen. Koliko med nami nas moli k Svetemu Duhu? Sveti Duh je dar, je dar, ki nam daje mir, ki nas uči ljubiti in nas napolnjuje z veseljem.

Razmislimo pa še  bolj podrobno o ljubezni. Sta dva kriterija, ki nam pomagata razlikovati med pravo in nepravo ljubeznijo. Prvi je dejstvo, da je ljubezen bolj v dejanjih kot pa v besedah. Prava ljubezen je v konkretnih dejanjih. Je stanovitna in ni le preprosto navdušenje. Večkrat je tudi boleča. Pomislimo na Jezusovo ljubezen, ko je nesel križ.

Kdor ljubi, dela to, kar beremo v ‘protokolu’ poslednje sodbe: lačen sem bil in si mi dal jesti itd. To je konkretnost.

Ljubezen naj bi bila torej konkretna v luči del usmiljenja oz. poslednje sodbe. Ljubezen mora biti vidna v dejanjih! Da ne bi v dejanjih iskali sebe, moramo biti prežeti z logiko blagrov, to je logiko božjih ubožcev. Božja norost je temelj za pravo ljubezen. Pripravljeni moramo biti ubogi in nori za ta svet, če to ljubezen zahteva. Če iščemo ceno tega sveta za svoja dejanja, bomo podlegli skušnjavi napuha in sebičnosti.

Drugi kriterij, po katerem prepoznamo pravo ljubezen, je da se ljubezen nikoli ne osami. Ljubezen daje iz sebe in sprejema. Ne obstaja osamljena ljubezen. Prava ljubezen se ne more osamiti. Če je osamljena, ni ljubezen.

Mogoče pa  je potrebno v nekem trenutku zaradi ljubezni prekiniti odnos s tem svetom, da bi mogli živeti odnos  z Bogom in najbližjimi. Jezus ostaja sam z Očetom in učenci.

Ostajati v Jezusovi ljubezni torej predstavlja delovanje in sposobnost odnosa, dialoga, tako z Gospodom kot z našimi brati. To je tako preprosto. Pa vendar ni lahko. Kajti sebičnost in lastni interesi nas privlačijo. In privlačijo nas zato, da ne bi delovali in da ne bi komunicirali. Jezus je o tistih, ki bodo ostali v njegovi ljubezni, dejal: ‘To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.’ To pa je veselje, ki pogosto pride skupaj s križem. A tega veselja, ki ga svet ne more dati, kot je dejal tudi Jezus, nam ne bo mogel nihče odvzeti.

Ljubezen je vedno križana. Še več. Največja ljubezen je obsojena sebičnosti in prevratništva. Delo za božje kraljestvo bo vedno križano, veselje pa bo doživljal tisti, ki bo vztrajal do konca.

 

Pripravil: Ervin Mozetič