Na letalu nas stevardesa pred vzletom poduči, da moramo v primeru krizne situacije nadeti masko najprej sebi, šele nato otroku. Ne gre za sebično dejanje, kot utegne kdo videti, ampak za znak zrele odgovornosti. Če namreč ne poskrbimo zase, ne moremo pomagati otroku.

Ta zakonitost velja tudi v našem čustvenem in duhovnem življenju. Otroka lahko umirimo, ko smo v sebi najprej našli mir. Lahko ga dvignemo, če sami nismo povsem izčrpani in na tleh. Zmoremo biti do njega pozorni in ljubeči, če to prejemamo v drugih odnosih.

Tudi Jezus se je večkrat umaknil na samoten kraj, stran od ljudi, da je bil sam z Očetom. Ob Njem se je umiril, opogumil in napil moči za situacije, ki so ga čakale. Potem je delal to, kar mu je naročil Oče, ozdravljal bolne, odpuščal grehe, dvigoval potrte in govoril besede, ki jih je slišal od Očeta. Podobno je naročil svojim učencem, naj tudi sami odidejo na samoten kraj.

Naprej damo lahko le to, kar smo prejeli in kolikor smo prejeli. Za prejemanje in ‘polnjenje baterij’ si je potrebno vzeti čas.

Za otroka dobro skrbimo, ko znamo pomagati sebi.

 

Luka M.

Foto: NeONBRAND, Unsplash