Misli Benedikta XVI. ob 7. velikonočni nedelji

Benedikt XVI.  v svoji knjigi Jezus iz Nazareta razložiti štiri teme, ki so v Jezusovi velikoduhovniški molitvi. V evangeljskem odlomku 7. velikonočne nedelje je osrednji stavek: »Posveti jih v resnici…« (Jn 17,17).

»Nadalje bi rad izluščil temo svetosti in posvečenja, ki najmočneje kaže na povezavo z dogajanjem sprave in z velikim duhovništvom. V molitvi za učence Jezus pravi: ‘Posveti jih v resnici: tvoja beseda je resnica… Zanje se jaz posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici’ (Jn 17,17.19). Vzemimo še eno mesto iz Jezusovih razpravljanj, ki spada v to zvezo: Jezus označuje sebe kot tistega, katerega je Oče posvetil in poslal v svet (prim. Jn 10,36). Govor je torej o trojnem ‘posvečenju’: Oče je Sina posvetil in poslal v svet; Sin posvečuje sam sebe in prosi, da bi bili z njegovim posvečenjem učenci posvečeni v resnici.

Kaj pomeni ‘posvetiti’? ‘Svet’ (qadoš) je v polnem pomenu po svetopisemskem razumevanju samo Bog. Svetost je izraz za poseben način njegovega bivanja, za Božje bivanje kot takšno. Beseda ‘posvetiti’ torej pomeni izročitev neke stvarnosti, osebe ali stvari, Bogu, pomeni zlasti določitev za bogočastje. To je lahko posvetitev za daritev; lahko pomeni tudi duhovniško posvečenje, določitev človeka za Boga in za bogočastje.

Postopek posvetitve, ‘posvečenje’, vključuje dva nasprotujoča si, a v resnici od znotraj skupaj spadajoča vidika. Po eni strani je ‘posvečenje’ kot ‘posvetitev’ izločitev iz preostalega območja, ki spada k človekovemu življenju. Kar je posvečeno, je povzdignjeno v novo območje, s katerim človek ne razpolaga več, a ta izločitev čisto bistveno vključuje hkrati vidik namembnosti ‘za’. Prav zato, ker je ta stvarnost povsem izročena Bogu, je tu za svet, za ljudi, jih zastopa in naj jih posvečuje. Lahko tudi rečemo: izločitev in poslanstvo sestavljata eno samo celoto.

Posvečenje in poslanstvo sta tudi v Jezusovi besedi neposredno povezani med seboj. Zato lahko rečemo, da je Očetova posvetitev Jezusa istovetna z učlovečenjem. Izraža hkrati popolno edinost z Očetom in popolno bivanje za svet. Jezus popolnoma pripada Bogu in prav zato biva čisto ‘za vse’. ‘Ti si Sveti od Boga’, mu je Peter rekel v shodnici v Kafarnaumu in s tem izrekel obsežno kristološko veroizpoved (Jn 6,69). Če pa ga je Oče ‘posvetil’, kaj potem pomeni ‘jaz se posvečujem (hagiázō)’ (17,19)? Janez Zlatousti je za pomen te besede v Jezusovi poslovilni molitvi na začetku trpljenja dejal: ‘Posvečujem se– darujem se kot žrtev’. Če se prva ‘posvetitev’ nanaša na učlovečenje, pa gre v drugi za trpljenje kot darovanje.

Pojdimo k tretjemu posvečenju, o katerem je govor v Jezusovi molitvi: ‘Posveti jih v resnici’ (Jn 17,17). ‘Zanje se jaz posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici?’ (Jn 17,19). Učenci naj bodo pritegnjeni v Jezusovo posvetitev; tudi na njih naj se izvrši ta izročitev v Božje območje in s tem poslanost za svet. Njihova izročitev Bogu, njihovo ‘posvečenje’, je vezano na posvečenje Jezusa Kristusa, je deležnost pri njegovi posvečenosti. Ta očiščujoča in posvečujoča ‘resnica’ je konec koncev Jezus sam. Učenci morajo biti potopljeni vanj, z njim tako rekoč ‘preoblečeni’. Tako so udeleženi pri njegovi posvetitvi, pri njegovem duhovniškem pooblastilu, pri njegovi daritvi.«

Vir: Hozana.si

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.