Liturgija, ki jo obhajamo kristjani, se odvija v Svetem Duhu, zato je vsa prežeta z epiklezo, s klicanjem Svetega Duha. Sveti Duh je tisti, ki stvari spreminja v njihovo resničnost, razodeva njihovo pravo vsebino. To spremenjenje, ki se zgodi v Svetem Duhu, ostaja nevidno: npr. kruh, ki postane Kristusovo telo, se navzven popolnoma nič ne spremeni in mi samo z vero lahko v evharističnem kruhu prepoznamo njegovo novo, polno resničnost.

Epikleza je model vsake molitve Cerkve in temeljni element vsakega zakramenta. Pri sveti maši imamo tako tri izrecne čase, v katerih prosimo za prihod Svetega Duha. Prva prošnja za tako posredovanje, ki je bolj zakrita, je že pred evangelijem, ko duhovnik tiho prosi za očiščenje, da bi Božjo besedo dobro oznanil in bi luč božjega spoznanja odprla oči našega razuma za doumevanje evangeljskega oznanila. Sveti Duh je tisti, ki stori, da Sveto pismo beremo, poslušamo in doumevamo, ne kot človeško besedo, ampak kot Božjo besedo, ki je živa in učinkovita. Sledi druga prošnja, ki je najbolj poznana kot epikleza, in to je prošnja nad darovi kruha in vina: »Zato posveti, prosimo, po svojem Duhu te darove, da nam postanejo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Druga evharistična molitev).

V kruhu in vinu, ki ju prinesemo na oltar, je Bogu izročen ves svet in vse naše delo, »sad zemlje in dela človeških rok«. In vse to je po delovanju Svetega Duha zdaj spremenjeno v Kristusovo telo. Po posvetilnih besedah pa sledi tretja epikleza, klicanje Svetega Duha nad občestvo: »Ponižno prosimo, naj nas Sveti Duh po prejemu Kristusovega telesa in njegove krvi združi, da bomo vsi eno« (Druga evharistična molitev). Sveti Duh torej spremeni besedo v Božjo besedo. To besedo poslušamo, nato pa jo, uresničeno v Jezusu Kristusu, zaužijemo pod podobo kruha in vina, da bi v nas delovala in bi živeli po njej. Prav ta Beseda, s katero se nahranimo, združi tudi nas vernike v eno samo Kristusovo telo, kjer se razodenemo kot Cerkev.

To spremenjenje se ne zgodi v enem, točno določenem trenutku, ki bi ga mi lahko s svojim razumom doumeli, ampak gre za dinamično skrivnost, ki je raztegnjena na celotno liturgijo, kajti Sveti Duh, ki deluje v njej, je Oseba, in zato skrivnost, ki se odpre samo veri. Zato je usmerjenost liturgije, Cerkve in življenja vsakega kristjana v tem, da bi si pridobili Svetega Duha, v naporu, da bi se mu odprli in ga sprejeli, da bi on lahko v vsem ustvarjenem razodel resničnost, ki je našim človeškim očem skrita.

 


Vir: Facebook Atelje za liturgijo in liturgično glasbo

Foto: arhiv PS

Obj.: M. B.