Nihče ne more sam opraviti s krivdo

Ljudje smo mojstri v prelaganju krivde na druge. Te veščine sem nam ni treba učiti, ker se z njo že rodimo. Podedovali smo jo po prvem človeku, Adamu. Potem ko je jedel prepovedani sadež, se je izgovarjal pred Bogom: »Jaz nisem nič kriv. Jaz res nisem ničesar vzel. Zakaj sprašuješ mene? Vprašaj ženo, ona mi je dala jesti. Konec koncev pa si vsaj nekoliko sam kriv, ker si jo sam ustvaril takšno, kakršna je. Zakaj zdaj sprašuješ mene …?« Tako je preložil breme svoje krivde na družico in na Boga.

Precej podobno najstniku, ki za svoje vedenje naravnost okrivi starša: »Ja, zakaj sta me pa rodila? Vidva sta me vzgajala, zdaj sem pa tak!« Marsikateri starši takrat dvignejo roke, ki se spustijo v udarec, ali pa umaknejo stran iz obupa.

Bog ne naredi ne eno ne drugo. Ne prekolne človeka, ampak njegovega sovražnika, kačo. Pove jima, kakšne so posledice njune odločitve: trpljenje in smrt. Nato pokaže svojo očetovsko nežnost. Naredi jima suknji in ju obleče.

V krivdi ne pustimo otroka samega, ker ne more sam iz nje. Pogovorimo se z njim o posledicah in ga »oblecimo«, da ne ostane v sramu.

Luka M.

Foto: Adi Goldstein, Unsplash