Nedelja, 13. junij: 11. nedelja med letom

Božje kraljestvo je zagotovo v polnosti uresničeno v Jezusu, in v njem se razodeva tudi vsa zapletenost njegove rasti.

Jezus je dejansko videti kot neznatno gorčično zrno, neugledno in nepomembno.  Prav zaradi te neugledne podobe ga večina ne more sprejeti. Moti jih zaradi drugačnosti, samostojnosti in upornosti. Nič ni podoben pričakovanemu Odrešeniku. Biti bi moral MOGOČEN in ceniti njihove želje po samostojni državi, podpirati bi jih moral brez kritike – moral bi znati HVALITI, upreti bi se moral Rimljanom in na silo POKAZATI SVOJO MOČ – on pa govori o ljubezni do sovražnikov.

Tako nastopa božje kraljestvo v Jezusovi podobi. Nič ni tako, kot bi si želeli, razen čudežev v korist ljudstva. Tako nepredvidljiva in težko sprejemljiva je tudi podoba božjega kraljestva, ki si jo želi uresničiti Bog v naših življenjih. On nas vabi na pot rasti, mi pa imamo pred očmi  kar nekaj jasnih zahtev:

–          zdravje nam mora služiti in pričakujemo dolgo življenje,

–          če se vsaj malo prizadevamo za poštenje, si zaslužimo tudi materialno gotovost,

–          zagotovljena mora biti življenjska pot – poročen ali posvečen, kakor se pač odločimo,

–          poročenim naj Bog da otroke, posvečenim pa duhovne poklice,

–          ljudje nas morajo sprejemati, če jim nismo nič žalega storili,

–          in še in še.

Pa je to res pot rasti božjega kraljestva med nami?

Prav na hitro lahko pogledamo vsako naše pričakovanje. Množica svetnikov nam govori, da je zdravje v službi božjega kraljestva in ne naših predstav.

Pomislimo, koliko ljudi umira brez osnovne hrane, doživlja vojne strahote in mučeništva. Vse to je del rasti božjega kraljestva! Ali pa res na to gledamo v tej luči?

Koliko mladih si želi srečati življenjskega sopotnika, pa jim ga Bog ne pošlje!? Potem pa je za mnoge zelo ‘pobožne’ najpomembnejše vprašanje: Kaj se še ni poročil(a)? Smo že kdaj pomislili, da s takšno logiko marsikoga potisnemo v zakonsko življenje, čeprav nanj niso pripravljeni, niti ga mogoče niso razumeli kot klic, ampak v luči ‘tako se spodobi’. Smo zaradi zgrešenih predstav o božjem kraljestvu odgovorni za mnoge ločitve!?

Koliko parov si želi otroka, pa ga ne morejo imeti? Tudi otroke pogosto razumemo kot ceno zakoncev. In če jih Bog ne da, mar ni to njegovo povabilo k rasti v božjem kraljestvu na drugačen način. Ali to prepoznamo, ali pa smo tudi v tem soodgovorni za mnogo nesrečnih ljudi, ker ne morejo sprejeti božje volje. Saj je ne prepoznamo niti mi, kako naj jo tisti, h katerim smo poslani?

Takšne in drugačne preizkušnje so za Jezusa pogosto le preprosto zorenje. Pot rasti božjega kraljestva v nas in med nami. Ali znamo brati znamenja božje ljubezni v križih, ki nas doletijo? Ali zmoremo v vsakem trpljenju verjeti, da nas Bog ljubi in pripravlja za čudovitejšo podobo, kakor gorčičnemu zrnu?

Pot rasti božjega kraljestva med nami ne more biti drugačna od Učiteljeve. Navidezni blagoslovi ali prekletstva še ničesar ne pomenijo. Pogledati moramo globlje in videti, kaj se skriva za vsem trpljenjem. Ni vsako trpljenje po božji volji – če je zaradi naših neumnosti, smo si sami krivi. Če pa trpimo zaradi zvestobe Gospodu, zaradi tega, ker smo mu podobni v drugačnosti, samostojnosti in upornosti zaradi ljubezni, pa smo lahko hvaležni, če po nas raste božje kraljestvo v nas in okoli nas. Jezus nam zagotavlja, da bo seme, ki ga on zaseje zagotovo dalo sad. Ne bojmo se torej preizkušenj! Bodimo brez strahu zvesti njegovim načrtom!

Neugledno zrno, ki mora strohneti, predstavlja pot Boga v ta svet in pot njegovega delovanja. Majhno, drobno in neugledno. Takšno je božje življenje v samem začetku. Takšno je tudi življenje njegovih služabnikov. Če hočemo resnično srečati Boga, se moramo učiti majhnosti zrna, prenašati neuglednost spreminjanja in preobrazbe v novo podobo, ter biti potrpežljivi v pričakovanju, da obrodimo sad.

Pred nami se takoj zariše skušnjava velikih in močnih, ljudi hitrih korakov in uspeha. Radi bi zgodbe o uspehu! To poznamo vsi. Vse bolj privlači pot uspeha kot neuspeha, ugleda kot zavrženosti itd. Le če se vedno znova ustavimo, pustimo prostor božji logiki, v globini vemo, da je pot novega življenja pot umiranja sebi, ki tih in v počasnem koraku rojeva božje sadove.  Jezus nas danes vabi na pot potrpežljivega in vztrajnega pričakovanja. Delo, pozornost, pogovor, sočutje, red in disciplina. Beseda prihaja tiho, klije in raste, le potrpežljivi okušajo tudi sadove.

Želim vam vztrajanja na poti Besede, ki daje življenje. Potrpežljivega spreminjanja in notranje moči, da bi poganjali sad. Dajali življenje svetu in mu bili luč.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash