Misli Benedikta XVI. za 11. nedeljo med letom

V današnjem bogoslužju sta dve kratki Jezusovi priliki, tista o semenu, ki samo raste in druga o gorčičnem zrnu (prim. Mr 4,26-34). S pomočjo podob s področja poljedelstva Gospod predstavi skrivnost Besede in Božjega kraljestva in pokaže na razloge našega upanja ter našega prizadevanja.

V prvi priliki je pozornost usmerjena na dinamiko setve. Seme, ki je bilo posejano v zemljo, pa naj kmet spi ali bedi, klije in raste samo. Človek seje v upanju, da njegovo delo ne bo zaman. To kar spodbuja kmetovalca pri njegovem vsakodnevnem naporu, je ravno zaupanje v moč semena ter v kakovost zemlje. Ta prilika prikliče v spomin skrivnost stvarjenja in odrešenja, torej rodovitno Božje delo skozi vso zgodovino. On je Gospod kraljestva. Človek je njegov ponižni sodelavec, ki zre in se veseli božjega stvariteljskega delovanja ter potrpežljivo čaka na sadove. Ob setvi na koncu, pomislimo na zadnji Božji poseg ob koncu časov, ko bo dokončno uresničil svoje Kraljestvo. Sedanjost je čas sejanja in Gospod zagotavlja rast semena. Vsak kristjan torej dobro ve, da mora storiti vse tisto, kar lahko, da pa je uspeh odvisen od Gospoda. Ta zavest ga drži pokonci med vsakodnevnem naporom, še posebej, ko postane težko. O tem je zapisal sv. Ignacij Lojolski: ‘Deluj, kot da je vse odvisno od tebe, vedoč, da je v resnici vse odvisno od Boga’.

Tudi druga prilika se poslužuje podobe semena. Pri tem gre za posebno seme, gorčično zrno, ki ga imajo za najmanjše med semeni. Čeprav je tako majhno, pa je polno življenja, saj potem ko se razpoči, požene kalček, ki je sposoben predreti površino zemlje, priti do dnevne svetlobe ter rasti vse dokler ne ‘postane večje od vseh rastlin na vrtu’ (prim. Mr 4,32). Slabost je namreč moč semena, to da se razpoči, postane njegova sposobnost. Takšno je Božje kraljestvo: človeško gledano je majhna resničnost, ki jo sestavljajo ubogi v srcu, nadalje tisti, ki ne zaupajo v svojo moč, temveč v moč Božje ljubezni ter tisti, ki niso pomembni v očeh tega sveta. Pa vendar, ravno po njih prodre Kristusova moč in preoblikuje to, kar je na videz nepomembno.

Podoba semena je Jezusu še posebej pri srcu, ker dobro izrazi skrivnost Božjega kraljestva, saj seme v današnjih prilikah prestavlja ‘rast’ in ‘nasprotje’. ‘Rast’, ki se zgodi zaradi dinamizma zapisanega v seme samo in ‘nasprotje’, ki je med majhnostjo semena ter velikostjo tega, kar iz njega nastane. Sporočilo je jasno: Božje kraljestvo, četudi zahteva naše sodelovanje, je predvsem Gospodov dar, milost, ki je pred človekom in njegovimi deli. Naša majna moč, na videz nemočna pred problemi sveta, se ne boji ovir, če je potopljena v Božjo moč, saj je Gospodova zmaga zagotovljena. Čudež Božje ljubezni povzroči, da vzklije in raste vsako seme dobrote posejano po vsej zemlji. Zaradi izkušnje tega čudeža ljubezni ostajamo kljub težavam in zlu, s katerim se srečujemo, optimisti. Seme vzklije in raste, saj mu daje rast Božja ljubezen. Naj Devica Marija, ki je sprejela, kot dobra zemlja seme božanske Besede, poživi v nas to vero in to upanje.«

Vir: Hozana.si

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.