Družinsko življenje je včasih precej turbulentno. Podobno je čolnu z učenci, ki ga sredi jezera zadene velik vihar, da se skoraj potaplja. Učenci uporabijo vse svoje pomorsko znanje, fizično moč in izkušnje, da bi premagali sile podivjane narave. Neuspešno. Bolj iz obupa kot iz vere zbudijo Jezusa, ki spi na krmi čolna.

Dinamika v družini je včasih divja kot uničujoč vihar. Vpijemo drug čez drugega, se ‘branimo’ z napadi in z grozo ugotavljamo, da se vedno bolj utapljamo v morju nezavednih in nerazrešenih vsebin, ki jim ni videti dna.

Nič ne pomaga, ko se borimo proti valovom nezavednih psihičnih vsebin. V neurju ne pozabimo na Gospodarja vseh sil. Ne odlašajmo s prošnjo do zadnjega trenutka, ko se praktično naš čoln že potaplja. Z zaupanjem se obrnimo na tistega, ki je Stvarnik tudi vseh duševnih zakonitosti. Priznajmo, da ga potrebujemo in verujmo, da zmore z močjo svoje besede umiriti vse naše viharje.

 

Luka M.

Foto: Jean-Pierre Brungs, Unsplash