Četrtek, 24. junij: Rojstvo Janeza Krstnika

Bogoslužje vabi k obhajanju praznika Rojstva Janeza Krstnika. Prav tako kot življenje Kristusove matere Marije, je bilo tudi njegovo življenje povsem usmerjeno na Kristusa. Janez je bil njegov predhodnik, glas, ki je bil poslan, da naznani učlovečeno Besedo. Zato spominjati se Janezovega rojstva, v resnici pomeni praznovati Kristusa, dopolnitev obljub vseh prerokov. Krstnik, ki je bil največji med njimi, je bil poklican, da pripravi pot Odrešeniku. Gospod Jezus je o njem rekel: ‘Med rojenimi od žena ni vstal večji od Janeza Krstnika’.

Tako kot je bil Janez Božji dar za ostarela starša, je tudi za nas, Božje ljudstvo nove zaveze kot glasnik luči, ki prihaja. Tako je vsak otrok najprej Božji dar. »Otroci so nasmeh neba zemlji,« je rekel papež Janez Pavel II., »so dragulji družine in celotne družbe, so tudi biseri Cerkve.«
Iz Krstnikove zgodbe se lahko naučimo, da ima za vsakega otroka Bog svoje sanje. Krstnika je imenoval in ga poslal kot »Božji dar«, mene, tebe, vsakega, ki se rodi, imenuje s podobnimi imeni, ki nakazujejo njegove sanje: sočutje, dobroto, ljubezen, radodarnost, nežnost, solidarnost, prijateljstvo, zvestobo … Vsa naša vzgojna modrost je, da otrokom omogočimo, da v življenju uresničijo te Božje sanje, človeško in Božjo rast v sebi. Da se vedno znova sprašujemo: Kaj neki bo lahko postal ta otrok? Janez Krstnik, piše evangelist, je rasel in se krepil v duhu. Omogočimo to vsem otrokom.

Janez Krstnik, največji med ljudmi, pravični in sveti, ki je ljudstvo pripravil na Odrešenikov prihod, je bil obglavljen v temi neke celice, sam, obsojen zaradi maščevalnega sovraštva neke kraljice in strahopetnosti nekega brezvoljnega kralja. Pa vendar s tem Bog zmaga. Jezus je tisti, ki je Janeza opredelil za največjega človeka, rojenega iz žene; za največjega svetnika. S tem je Janeza Krstnika kanoniziral že Jezus sam. Bil je veliki prerok. Zadnji med preroki. Edini, ki mu je bilo dano videti Izraelovo upanje.

Janez Krstnik je v ječi trpel notranje trpinčenje dvoma: ‘Sem se morda zmotil? Ta Mesija ni takšen, kot sem si jaz predstavljal, da bi Mesija moral biti …’ Janez je svoje učence poslal vprašat Jezusa, naj pove resnico, če je on tisti, ki mora priti. Zaradi tega dvoma je Janez Krstnik trpel: ‘Sem se zmotil, ko sem oznanjal nekoga, ki to ni? Sem izneveril ljudstvo?’ To je bilo njegovo trpljenje, njegova notranja osamljenost.

Manjšati se je bilo Janezovo življenje. Jaz pa se moram manjšati’, manjšati v duši, v telesu, v vsem … Velik človek, ki ni iskal svoje slave, ampak Božjo. Končal je na zelo prozaičen način, v anonimnosti. Toda s tem je pripravil pot Jezusu, ki je na podoben način umrl v tesnobi, sam, brez učencev. Vidimo, kako Bog zmaguje. Božji stil ni človeški stil. Prosimo Gospoda za milost ponižnosti, ki jo je imel Janez, da ne bi prevzemali nase zaslug in slave drugih. In predvsem za milost, da bi bil v naših življenjih vedno prostor, da bi Jezus lahko rastel, mi pa bi se vedno bolj manjšali, vse do konca.

Pa še o eni stvari sem razmišljal, ki jo je prinesel Janez s svojim rojstvom. Prinesel je veselje. In kar poglejmo. Človekovo srce si želi veselja. Vsi si želimo veselja, vsaka družina, narod, hrepeni po sreči. Toda, katero veselje je kristjan povabljen živeti in poklican pričevati? Tisto, ki prihaja iz Božje bližine, iz njegove navzočnosti v našem življenju. Od takrat, ko je Jezus vstopil v zgodovino s svojim rojstvom v Betlehemu, je človeštvo dobilo kal Božjega kraljestva, kakor zemlja, ki sprejme seme, obljubo prihodnje žetve. Zato ni več potrebno iskati drugje! Jezus je prišel, da bi prinesel veselje vsem in za vedno. Ne gre samo za upanje po veselju ali tistem, ki bo v raju, v smislu: ‘Tu na zemlji smo žalostni, v raju bomo veseli.’ Ne! Ni to! Gre za veselje, ki je že in se ga že zdaj lahko okuša, saj je Jezus sam naše veselje. ‘Z Jezusom je veselje doma!’ Obstaja veselje brez Jezusa? ‘Ne!’

Vsi, ki smo krščeni, otroci Cerkve, smo poklicani, da vedno znova sprejmemo medse Božjo navzočnost in tudi, da drugim pomagamo odkriti jo ali jim jo ponovno odkriti, če so nanjo pozabili. Gre za zelo lepo poslanstvo, podobno tistemu, ki ga je imel Janez Krstnik in sicer usmeriti ljudi na Kristusa, ne nase, saj je On cilj, po katerem hrepeni človekovo srce, ko išče veselje in srečo.

Sveti Pavel nam nakaže pogoje, da smo  lahko misijonarji veselja: neprenehoma molite, v vsem se Bogu zahvaljujte, njegovemu Duhu sledite, iščite dobro in zla se izogibajte. Če bo to naš stil življenja, tedaj bo Blagovest lahko vstopila v številne hiše in bo pomagala posameznikom ter družinam ponovno odkriti, da je Jezus odrešenik. V njem je mogoče najti notranji mir ter moč za vsakodnevno soočanje z različnimi življenjskimi izzivi, tudi s tistimi najtežjimi. Še nikoli se ni slišalo o žalostnem svetniku ali o svetnici s pogrebnim obrazom. Nikoli se ni slišalo o tem! Bil bi nesmisel. Kristjan je človek, katerega srce je napolnjeno z mirom, saj tudi tedaj, ko gre skozi težke trenutke življenja, polaga svoje veselje v Gospoda. Imeti vero, ne pomeni, ne imeti težkih trenutkov, temveč imeti moč soočiti se z njimi, vedoč, da nismo sami. In to je mir, ki ga svojim otrokom podarja Bog.

S pogledom nas Cerkev vabi pričevati, da Jezus ni neka osebnost iz preteklosti. On je Božja Beseda, ki tudi danes razsvetljuje človekovo pot in njegova dejanja. Zakramenti pa so izraz Očetove nežnosti, tolažbe in ljubezni do vsakega človeškega bitja. Devica Marija ‘Začetek našega veselja’, naj nas napravi vedno vesele v Gospodu, da nas reši tolikih notranjih in zunanjih sužnosti.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash