Ponedeljek, 21. junij: Sodba

Sodba pripada samo Bogu. Zatorej, če ne želimo, da bi se nam sodilo, tudi mi ne smemo soditi drugih. Vsi si želimo, da bi nas Gospod na dan sodbe gledal s prizanesljivostjo in pozabil mnogo slabih stvari, ki smo jih storili v življenju. Zato, če ti stalno sodiš druge, boš sojen z enako mero, s kakršno sam sodiš. Poglej se v ogledalo. A ne zato, da bi se našminkal, da se ne bi videle gube … Poglej se v ogledalo, da boš videl sebe, kakšen si ti. Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ‘Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa‘, in glej, bruno je v tvojem očesu? Kako nas ocenjuje Gospod, kadar delamo tako? Samo ena beseda je: ‘Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.’

Vidi se, da se Gospod nekoliko razjezi. Pravi nam hinavci, kadar se postavljamo na mesto Boga. To je tisto, v kar je kača prepričala Adama in Evo, ko je rekla, da če bosta jedla z drevesa, bosta kakor on. Želela sta se postaviti na mesto Boga. Zato je zelo slabo soditi. Sodba pripada smo Bogu, samo Njemu! Za nas pa so ljubezen, sočutje, molitev za druge, kadar vidimo stvari, ki niso dobre, tudi povedati o tem drugemu … A nikoli soditi. Nikoli. To je hinavščina, če sodimo.

Kadar sodimo, se postavimo na mesto Boga. A naša sodba je uboga sodba. Nikoli ne more biti resnična; nikoli ne more biti enaka Božji sodbi. Zakaj ne? Ne zato, ker je Bog vsemogočen, mi pa to nismo, ampak zato, ker nam manjka usmiljenja. Kadar Bog sodi, sodi z usmiljenjem. Danes razmišljajmo o tem, kar nam pravi Gospod: ‘ne sodite, da ne boste sojeni’; način, mera, s kakršno sodimo, bo ista, ki bo uporabljena za nas … Poglejmo se v ogledalo, preden sodimo … Sicer bom hinavec, saj se postavljam na mesto Boga. Moja sodba pa je tudi revna sodba, manjka ji nekaj zelo pomembnega, kar pa ima Božja sodba, to je usmiljenje. O, da bi nam Gospod dal dobro razumeti te stvari!

Končna sodba se dogaja že sedaj, v času našega bivanja. Sodba je izrečena v vsakem trenutku življenja kot preverjanje, kako v veri sprejemamo sedanje in delujoče zveličanje v Kristusu, ali pa smo nezaupljivi in se zapiramo vase. A če sami sebe zapremo pred Jezusovo ljubeznijo, smo mi tisti, ki se obsodimo. Obsodimo sami sebe. Zveličanje pa je v tem, da se odpremo Jezusu, kajti on nas rešuje. Kot grešniki prosimo odpuščanja in Gospod nam bo odpustil. A moramo se odpreti Jezusovi ljubezni, ki je močnejša od vseh naših reči. Jezusova ljubezen je velika! Jezusova ljubezen je usmiljena! Jezusova ljubezen odpušča! A ti se moraš odpreti in odpreti se, pomeni, kesati se, objokovati stvari, ki niso dobre in ki smo jih storili. Gospod Jezus se je daroval in se še naprej daruje za nas, da bi nas vse napolnil z usmiljenjem. Mi smo torej tisti, ki v določenem smislu lahko postanemo sodniki samim sebi, se samoobsodimo na izključitev iz občestva z Bogom in brati. Ne utrudimo se v čuječnosti naših misli in naših drž, da bomo že sedaj okušali toplino in sijaj Božjega obličja.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash