58. obletnica smrti škofa Antona Vovka (ogled filma)
Na današnji dan leta 1963 je po hudi bolezni v Ljubljani umrl goreči škof Anton Vovk, božji služabnik, zato njegov god obhajamo 7. julija.
Škofa Vovka so na njegovo željo pokopali pri sobratih duhovnikih, na duhovniškem pokopališču ljubljanskih Žal.
Iz življenja …
Škof Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem, in to v isti hiši kot 100 let prej njegov prastric France Prešeren. Starša sta umrla v njegovi rani mladosti. Dva razreda osnovne šole je naredil v Breznici, druge v Kranju, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Leta 1917 je vstopil v malo semenišče, nato pa v bogoslovje prav tako v Ljubljani, kjer je bil 29. junija 1923 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Meliki in v Tržiču; v slednjem je služboval štirinajst let. Potem je bil leta 1940 poklican v Ljubljano in imenovan za stolnega kanonika. Od začetka okupacije je pomagal duhovnikom beguncem. Najtežje breme pa je padlo nanj, ko je bil po odhodu škofa Rožmana v Celovec izvoljen za generalnega vikarja.
1. decembra 1946 je bil posvečen v škofa in imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa, 17. septembra 1950 je pa za apostolskega administratorja ljubljanske škofije s pravicami rezidencialnega škofa. (Od leta 1951 do 1961 je upravljal tudi slovenski del reške in od leta 1951 do 1955 slovenski del tržaško-koprske škofije.)
Komunistična oblast ga je psihično (nočna zasliševanja) in fizično trpinčila, čeprav med vojno ni sodeloval z okupatorji in je bil narodno zaveden. Prizadeval si je, da bi oblast spoštovala ustavni položaj cerkve ter opustila preganjanje in prizadevanje krivic. Višek nasilja je bil poskus atentata nanj 20. januarja 1952, ko so ga v Novem mestu polili z bencinom in ga zažgali. Ko je bil navzoč na prvem zasedanju 2. vatikanskega koncila, je zaradi vidnih znamenj opeklin vzbujal splošno spoštovanje in občudovanje. 1. februarja 1960 se je ob srečanju s papežem Janezom XXIII. (t.i. Janezom Dobrim) opravičil papežu, da zaradi bolezni ne more poklekniti pred njim, papež pa mu je rekel: »Jaz bi moral poklekniti pred Vami.« V njem so prepoznali mučenca. Papež je ljubljansko škofijo ob njeni 500. obletnici (22. decembra 1961) povzdignil v nadškofijo, škofa Vovka pa v nadškofa. Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo. Umrl je 7. julija 1963. Svoje poslednje zemeljsko je na lastno željo našel pri nadškofu Jegliču na ljubljanskih Žalah, v družbi njemu tako dragih duhovnikov.
Škofijski postopek za beatifikacijo se je začel 13. maja 1999, končal pa 12. oktobra 2007, v Ljubljani. Vsa dokumentacija je bila izročena Kongregaciji za zadeve svetnikov v Rimu 26. oktobra 2007.
Postulator: msgr. dr. Blaž Jezeršek
Molitev k Božjemu služabniku Antonu Vovku
»O Bog, v škofu Antonu Vovku
si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušnje. Prosimo te,
poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami še močneje
zablestel njegov zgled
in bosta po njem rasla
naša vera v tvojo
očetovsko Previdnost
in zaupanje v Marijino
materinsko varstvo.
Po Kristusu, našem
Gospodu.
Amen.«
GRADIVA:
- FILM: Goreči škof (režiser David Sipoš) – 54:30 min
- KNJIGA Nadškof Anton Vovk, Božji služabnik (A. Štrukelj, B. Otrin) – 20 str.
- PESEM Bog poslal nam je pastirja (oktet Oremus) – 1:30 min
Literatura:
-
- Ludvik Ceglar, Škof Vovk in njegov čas 1900-1963, MD, Celovec, Ljubljana, Dunaj 1993-1998, 4 zvezki.
- V Gospoda zaupam. Iz zapiskov nadškofa Antona Vovka, zbral in ur. Bogdan Kolar, Družina, Ljubljana 2000.
- Ivan Merlak,Za narod in Cerkev. Življenjepis božjega služabnika nadškofa Antona Vovka, Družina, Ljubljana 2002.
- Anton Pust, Božji služabnik Anton Vovk. Šmarnice za leto 2002, Družina, Ljubljana 2002.
- Anton Pust, Škof v plamenih, Družina, Ljubljana 2002.
- Anton Vovk, V spomin in opomin. Osebni zapisi škofa Antona Vovka od 1945 do 1953, ur. Blaž Otrin, Družina, Ljubljana 2003.
- Vovkov simpozij v Rimu, ur. Edo Škulj, Slovenska teološka akademija v Rimu in Celjska MD, Celje 2005.
Več na uradni strani postopka beatifikacije >>>
Pripravila: dr. Brigita Perše