Papež: Dajmo naše majhnosti Jezusu in on bo iz njih naredil čudež

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij bogoslužja te nedelje pripoveduje znan dogodek o pomnožitvi kruha in rib, s katerimi je nasitil okoli pet tisoč oseb, ki so prišle ga poslušati (prim. Jn 6,1-15).« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 17. nedeljo med letom.

Zanimivo je videti, kako pride do tega čudeža. Jezus ne ustvari kruha in rib iz nič, ampak izhaja iz tega, kar mu prinesejo učenci. Eden izmed njegovih mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« (v. 9). Malo je, skoraj nič, a Jezusu zadostuje.

Poskušajmo se postaviti na mesto tega dečka. Učenci so ga prosili, da razdeli vse, kar ima za jesti. Zdi se, da je nespameten predlog, celo krivičen. Zakaj odvzeti neki osebi, toliko bolj, ker je deček, nekaj, kar si je prinesel s seboj od doma in ima pravico zadržati zase? Zakaj nekomu vzeti vse, ki vsekakor ne zadostuje za potešitev lakote vseh. Človeško je nelogično. Toda za Boga ni. Še več, ravno zaradi tega majhnega zastonjskega daru in zato junaškega, Jezus lahko nasiti vse. To je za nas velik poduk. Pravi nam, da lahko Gospod iz malega naredi veliko to, kar mu damo na razpolago. Vsak dan bi se bilo dobro vprašati: »Kaj danes prinašam Jezusu?« On lahko veliko stori z našo molitvijo, z našim majhnim dejanjem dejavne ljubezni do drugih, celo tudi z našo borno izročitvijo njegovemu usmiljenju. Naše majhnosti Jezusu in on iz njih naredi čudeže. Bog rad deluje tako, da stori velike reči izhajajoč iz majhnih, zastonjskih.

Vsi veliki protagonisti v Svetem pismu – od Abrahama do Marije in celo do današnjega dečka – kažejo na to logiko majhnosti in daru. Gre za logiko majhnosti in daru. Kako zelo drugačna je logika daru od naše logike. Mi skušamo zbirati in povečati to, kar imamo, Jezus pa nasprotno zahteva podaritev, manjšanje. Mi bi radi dodajali, saj so nam všeč dodatki, Jezusu pa je všeč odtegniti, kaj odvzeti in dati drugim. Mi hočemo pomnožiti zase, Jezus pa ceni to, kar podelimo z drugimi, ko razdelimo. Zanimivo je, da se v pripovedih v evangelijih o pomnožitvi kruha, nikoli ne pojavi glagol »pomnožiti«. Uporabljeni glagoli so pomensko nasproti: »razlomiti«, »dati«, »razdeliti« (prim. v. 11; Mt 14,19; Mr 6,41; Lk 9,16), ne uporablja pa se glagola pomnožiti… Resnični čudež, pravi Jezus, ni pomnožitev, ki povečuje bahaštvo in moč, temveč delitev, podelitev, ki poveča ljubezen in omogoči Bogu, da naredi čudež. Poskusimo več podeliti, poskusimo to pot, o kateri nas Jezus uči.

Tudi danes množitev dobrin brez pravične podelitve ne reši nobenega problema. Na misel prihaja tragedija lakote, ki zadene predvsem najmanjše. Uradno je bilo izračunano, da vsak dan na svetu umre zaradi podhranjenosti okoli sedem tisoč otrok, starih manj kot pet let, ker nimajo potrebne hrane za življenje. Pred takšnim pohujšanjem tudi nam Jezus namenja povabilo, podobno povabilo kot ga je verjetno prejel deček iz evangelija, ki pa nima imena, zato se lahko v njem vidimo vsi: »Pogum, podari to malo, kar imaš, svoje talente, svoje dobrine in jih daj na razpolago Jezusu ter bratom. Ne boj se, nič ne bo izgubljeno, saj če podeliš, Bog pomnoži. Preženi lažno skromnost, da se čutiš neprimernega, zaupaj. Verjemi v ljubezen, veruj v oblast služenja in veruj v moč zastonjskosti«.

Devica Marija, ki je odgovorila z »da« na neverjeten predlog Boga, naj nam pomaga odpreti srce Gospodovim povabilom ter za potrebe drugih.

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.