Četrtek, 19. avgust: Ti pa se niso zmenili

Prilika, ki smo jo slišali, nam govori o Božjem kraljestvu kot o svatbi. Glavna oseba je kraljev sin, ženin, v katerem z lahkoto prepoznamo Jezusa. V priliki ni nikoli omenjena nevesta, temveč le številni povabljeni, tako želeni in pričakovani. Ti povabljeni smo mi, vsi mi, kajti z vsakim od nas želi Gospod obhajati svatbo. Svatba je začetek občestva za vse življenje in to želi Bog za vsakega od nas. Gospod si nas želi, nas išče in nas vabi in mu ni dovolj, če samo izpolnjujemo dolžnosti in spoštujemo njegove zapovedi, temveč hoče z nami resnično občestvo življenja, odnos v medsebojnem dialogu, zaupanju in odpuščanju.

Krščansko življenje je ljubezenska zgodba z Bogom, v kateri Gospod zastonjsko prevzame pobudo in v kateri se nihče ne more hvaliti, da ima povabilo samo on. Nihče ni privilegiran pred drugim, je pa privilegiran pred Bogom. Iz te zastonjske, nežne  ljubezni se rodi krščansko življenje. Vprašamo se lahko, če vsaj enkrat na dan izpovemo Gospodu svojo ljubezen do njega, če se spomnimo med tolikimi besedami, vsakdan mu reči: ‘Ljubim te, Gospod. Ti si moje življenje.’ Kajti, če se izgubi ljubezen, krščansko življenje postane nerodovitno, postane telo brez duše. A Bog življenja pričakuje življenjski odgovor, Gospod ljubezni pričakuje odgovor ljubezni.

Poživimo spomin na prvo ljubezen, saj smo ljubljeni, povabljeni na svatbo, ker je naše življenje dar, ker je vsak dan čudovita priložnost, da odgovorimo na povabilo.

Evangelij nas  opozarja, da je povabilo lahko tudi zavrnjeno. Številni povabljeni so rekli ‘ne’, ker so bili zasedeni s svojimi interesi. Povabljeni niso pri sebi mislili, da bo svatba žalostna ali dolgočasna, ampak se preprosto ‘niso zmenili’, ker so bili raztreseni zaradi svojih interesov in so raje imeli stvari, kot pa vstopili na svatbo, ki je  zahtevala  ljubezen.

Poglejmo, kako se oddaljimo od ljubezni. Ne zaradi zlobe, ampak ker imamo raje gotovost, samopotrjevanje, udobnost in se uležemo na naslonjač zaslužka, užitka. Toda tako se v bistvu hitro in grdo postaramo, saj se postaramo od znotraj. Kajti, ko je vse odvisno od od tega, kar je v redu, od tega, kar mi koristi, od tega, kar hočem, lahko postanem trd ter zloben in se na zloben način odzovem za prazen nič, kot so to storili povabljeni v evangeliju, ko so ozmerjali ali celo ubili tiste, ki so jim prinesli povabilo, samo zato, ker so jim bili nadležni.

Evangelij nas torej sprašuje na kateri strani smo, na strani sebičnosti ali na strani Boga? Kajti Bog je nasproten sebičnosti. On, kot pravi evangelij, pred stalnimi zavrnitvami, nad zaprtostjo pred njegovimi povabili, gre naprej, ne odpove praznovanja. Ne odneha, temveč nadaljuje s povabili. Ne zaloputne z vrati, temveč še bolj vključuje. Bog na povzročeno mu krivico, odgovori še z večjo ljubeznijo.

Mi, ko smo ranjeni zaradi žalitve ali zavrnitve, pogosto začnemo kuhati nezadovoljstvo, zamero in sovraštvo. Bog pa, medtem ko trpi zaradi naše sebičnosti, nadaljuje s pobudo, gre naprej in pripravlja dobro celo  tistemu, ki mu počne hudo. Samo tako se ljubi, samo tako se premaga zlo. Danes nas ta Bog, ki nikoli ne izgubi upanja, vabi da bi delali  kakor On, živeli resnično ljubezen, prerastli sebičnost.

Evangelij pa spregovori še o svatovskem oblačilu, ki je nujno potrebno. Ni dovolj enkrat odgovoriti na božjo pobudi z ‘da’ in potem ne več, potrebno je obleči obleko, potrebno se je navaditi vsak dan živeti ljubezen. Potrebno je, da se vsak dan ponovno oblečemo z njegovo ljubeznijo, da vsak dan obnovimo izbiro za Boga.

Pri krstu smo prejeli belo oblačilo, poročno oblačilo za Boga. Prosimo Ga, za milost, da bomo vsak dan izbrali in oblekli to oblačilo ter ga ohranili čistega. Kako to narediti? Predvsem, da gremo brez strahu po Gospodovo odpuščanje. To je odločilen korak za vstop v svatovsko dvorano in obhajanje ljubezni z Njim.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.