»Dragi bratje in sestre, dober dan, lep praznik! Na slovesni praznik Vnebovzetja Device Marije je v bogoslužju v središču Magnifikat (Marijina hvalnica). Ta hvalnica je kot fotografija Božje Matere.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na slovesni praznik Marijinega Vnebovzetja.

Marija se raduje v Bogu, kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle« (prim. Lk 1,47-48). Ponižnost je Marijina skrivnost. Ponižnost je pritegnila pogled Boga nanjo. Človeško oko išče veličino in se tako pusti preslepiti temu, kar je vpadljivo. Bog pa ne gleda na videz, Bog gleda srce (prim. 1Sam 16,7) in očara ga ponižnost. Ponižnost srca očara Boga. Danes, ko gledamo Marijo v nebo vzeto, lahko rečemo, da je ponižnost pot, ki vodi v nebesa. Beseda ponižnost izhaja iz latinskega pojma humus, ki pomeni »zemlja«. Sicer je protislovno, da je za to, da pridemo v višine, v nebo, potrebno, da ostanemo »nizki« kakor zemlja. Jezus nas uči: »kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 14,11). Bog nas ne povišuje zaradi naših vrlin, bogastva in odličnosti, temveč zaradi ponižnosti. Bog je zaljubljen v ponižnost in povišuje tistega, ki služi. Saj si Marija ne pripiše drugega kot naslov »dekla«, služiabnica: »Gospodova dekla« (Lk 1,38). Nič drugega ne reče o sebi, zase ne išče drugega kot da ostane Gospodova dekla.

Danes se torej lahko, vsakdo od nas, v svojem srcu, vpraša: Kako je z mojo ponižnostjo? Ali si prizadevam, da me drugi priznajo, se uveljavljam, da bom pohvaljen ali pa mislim na služenje? Znam prisluhniti kakor Marija ali pa hočem samo govoriti in pritegniti pozornost? Znam biti tiho kot Marija ali pa vedno klepetam? Znam stopiti korak nazaj, umiriti prepire in razprave ali pa si prizadevam biti prvi? Vsak od nas naj razmisli ob vprašanju: Ali sem ponižen?

Marija je v svoji majhnosti prva osvojila nebo. Skrivnost njenega uspeha je ravno v tem, da se ima za majhno, pomoči potrebno. Pri Bogu je samo tisti, ki se ima za nič, sposoben sprejeti vse. Samo tistega, ki se izprazni sebe, On napolni. Marija je »milosti polna« (v. 28) ravno zaradi svoje ponižnosti. Tudi za nas je ponižnost vedno izhodišče, je začetek naše vere. Temeljnega pomena je, da smo ubogi v duhu, potrebni Božje pomoči. Kdor je poln sebe, ne da prostora Bogu. Večkrat smo polni samih sebe. Kdor je poln sebe, ne da prostora Bogu. Kdor pa ostaja ponižen, omogoči Bogu, da dela velike stvari (prim. v. 49).

Pesnik Dante označi Devico Marijo za »ponižno in vzvišeno stvaritev« (Raj XXXIII, 2). Lepo je pomisliti, da je najbolj ponižna in najbolj vzvišena stvaritev v zgodovini, ki je prva osvojila nebesa,  v celoti z dušo in telesom, preživela življenje v vsakdanjosti med domačimi zidovi. Življenje je preživela v vsakdanjosti, v ponižnosti. Dnevi »Milosti polne« niso nič izstopali. Pogosto so bili enaki, v tišini. Na zunaj ni bilo nič neobičajnega. Toda Božji pogled je vedno ostal na njej, očaran nad njeno ponižnostjo, razpoložljivostjo, lepoto njenega srca, ki ni nikoli ovenela zaradi greha.

To je veliko sporočilo upanja za nas, zate, ki imaš ponavljajoče, utrujajoče in pogosto težke dneve. Marija te danes spominja, da Bog tudi tebe kliče k tej slavi. To niso le lepe besede, je resnica. To ni srečen konec, ki ga je ustvarila umetnost, to ni pobožna utvara ali lažna tolažba. Ne, to je čista stvarnost, živa in resnična kakor Marija vzeta v nebo. Praznujmo danes njen praznik z otroško ljubeznijo. Praznujmo veseli, a ponižni in gnani z upanjem, da bomo nekega dne z njo v nebesih.

Sedaj jo prosimo, naj nas spremlja na poti, ki vodi iz zemlje v nebesa. Spominja naj nas, da je skrivnost poti skrita v besedi ponižnost. Ne pozabite na te besede, naj nas Marija vedno spominja, da sta majhnost in služenje skrivnosti za dosego cilja, za dosego nebes.

 


Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.