Svetovni dan molitve za stvarstvo in skrb Katoliške cerkve v Sloveniji za okolje

1. septembra je papež Frančišek razglasil za Svetovni dan molitve za stvarstvo. Kako pa slednjemu posvečamo pozornost v Cerkvi v Sloveniji?

Dejavnosti Cerkve v Sloveniji za ohranjanje stvarstva

Po skoraj tisočletnem običaju, vsako leto na Slovenskem potekata dva blagoslova, ki nas spominjata na skrb za stvarstvo, ki nas obdaja: na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren (15. avgust), poteka blagoslov cvetja in zelišč ter na praznik sv. Frančiška Asiškega (4. oktobra) poteka blagoslov živali. Že od 10. stoletja se je ponekod ohranil običaj, da verniki v cerkev prinašajo šopke različnih rož in zelišč, ki jih nato duhovnik blagoslovi. Večinoma so vanje dodajali kakšen žitni klas, rastline pa so potem doma shranili, da bi jih varovali pred ognjem in strelo, lahko pa so jih dali tudi na njive in v hleve, med semensko žito in živinsko krmo. Običaj je verjetno povezan s tem, da je Marija poimenovana tudi kot “roža na polju in lilija dolin” v litanijah pa jo imenujemo “roža duhovna”. Zelenje in zelišča so po raznih državah blagoslovljali tudi na praznik sv. Petra, na predvečer praznika sv. Janeza Krstnika in ob godu sv. Tilna. Ne smemo pozabiti na še vedno zelo priljubljen in množično obiskan blagoslov zelenja, butar ali oljčnih vejic na cvetno nedeljo, ki poteka v tednu pred veliko nočjo.[1]

Profesorji na Teološki fakulteti UL že tri desetletja s svojim znanstvenim doprinosom, raziskovalno dejavnostjo in publikacijami opozarjajo na pomen ohranjanja naravnega okolja. Tako je že leta 1991 redni profesor za filozofijo na Teološki fakulteti v Ljubljani dr. Anton Stres v knjigi Človek in družba opozarjal, da moramo najprej pomisliti »na ogroženost našega okolja, na ekološka vprašanja. Ta so se pojavila zaradi pospešenega izkoriščanja zemeljskih olj in premoga. Vendar je treba v tej zvezi poudariti, da so ekološka vprašanja neposredno povezana tudi z vprašanji pravičnosti in miru. Zato danes ni mogoče ločeno reševati vprašanje ohranjevanja stvarstva in vprašanje pravičnega svetovnega ekonomskega reda, dolžniške krize in oboroževanja.«[2]

Katoliška cerkev v Sloveniji od leta 2010 podpira evropski projekt LIFE+, ki se je ukvarjal z zmanjšanjem vpliva razsvetljave objektov kulturne dediščine na nočne metulje in netopirje. V Sloveniji smo podprli delovanje društva Temno nebo Slovenije.

Prav tako varovanje narave poudarjamo preko naše pastoralne in izobraževalne ter vzgojne dejavnosti. SŠK je vprašanje skrbi za naravo in trajnostni razvoj neposredno predstavila leta 2011 v odmevni publikaciji z naslovom Odgovorni za življenje in prihodnost Slovenije,[3] v katerem je zapisala: »Stvarstvo je Božji dar ki je namenjen vsemu človeštvu in vsem bitjem v vseh časih zato je ohranjanje narave odgovornost vsakega posameznika in celotne skupnosti kakor tudi vsega človeštva. Vsi smo poklicani k odgovornemu ravnanju z odpadki in odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Gospodarski in tehnološki razvoj je potrebno načrtovati dolgoročno da bo zagotovljeno dostojno in zdravo življenje prihodnjih generacij. Ekološka zavest se prične pri posameznikih. V javnem življenju je potrebno dvigniti stopnjo zavesti in kulture do hrane odpadkov uporabe okolju prijaznejših prometnih sredstev in spoštovanju narave ki je v Sloveniji poseben dar. Posebno pozornost bi morali nameniti vodnim virom saj voda vedno bolj postaja vir skupnega bogastva in temelj prihodnosti.” Obenem je SŠK pozvala volivce, da kandidatom političnih strank pred volitvami zastavijo vprašanje, kakšno stališče imajo do varovanja okolja?

Slovenska škofovska konferenca je aktivno podprla različne okoljevarstvene projekte kot je npr. Akcija Očistimo Slovenijo leta 2012 in 2018.[4]

Številni primeri dobrih praks potekajo po slovenskih župnijah, samostanih in vzgojno-izobraževalnih ustanovah, saj so nagradili svoje ogrevalne sisteme za sisteme, ki so prijazni okolju (npr. toplotne črpalke, biomasa itd.). Eden največji ekoloških kmetov v Sloveniji je katoliški duhovnik Dejan Horvat, ki deluje v Prekmurju.[5] Kmetuje na 102 hektarjih, največji del je ekoloških trajnih travnikov in pašnikov. Skrbi za približno 40 hektarjev gozda; za zgledno vzdrževanje si je prislužil naslov Naj lastnika gozda. Leta 2014, ko je v svoji gasilski uniformi in vešč podiranja z motorko v rokah odšel na pomoč na Notranjsko, kjer je gozdove opustošil žled, je postal Pomurec leta.[6]

Leta 2018 so se slovenski škofje v okviru obiska Ad limina srečali na zasebni avdienci s svetim očetom Frančiškom in ob tej priložnosti so mu podarili simbolična darila, med katerim sta bila med in sveča iz čebeljega voska. Odločitev za tako darilo izvira iz dejstva, da Slovenci že stoletja na poseben način cenimo čebele, saj predstavljajo krepost, skromnost in marljivost. Obenem odražajo naš odnos do Božjega stvarstva in spoštovanje do ohranjanja neokrnjene narave. Čebele so v slovenski kulturi znamenje delavnosti, poštenja in preprostosti. Zato si je Slovenija prizadevala in tudi dosegla, da je Organizacija združenih narodov določila 20. maj za svetovni dan čebel. Gre za povabilo in opozorilo vsemu svetu, da moramo ohranjanje stvarstva začeti pri najmanjših in najbolj ranljivih. Čebelarstvo je neločljivo povezano z delom slovenskih duhovnikov, saj so si že v 18. stoletju prizadevali, da je dobilo ustrezno strokovno podlago, znanstvena književna dela in se je razširilo med ljudstvom. Na poseben način izstopa delo duhovnika Petra Pavla Glavarja, ki je za slovenske otroke odprl šolo, kjer so se lahko učili čebelarjenja. Leta 1776 je v slovenščino prevedel prvi priročnik za čebelarje v tedanjem habsburškem cesarstvu, ki ga je Anton Janša napisal v nemškem jeziku. Mnogi slovenski župniki so bili tudi sami čebelarji: npr. župnik v Grižah Janez Goličnik (1737–1809), kočevski župnik Jurij Jonke (1777–1864), Janez Sumper (1827–1888) in župnik na Vrhniki Franc Laekmayer (1863–1946). Slednji je pri Celjski Mohorjevi družbi izdal strokovni knjigi o čebelarstvu, ki sta dosegli rekordno naklado 84.389 izvodov.

Leta 2020 smo ob izrednih razmerah zaradi pandemije koronavirusa teden Laudato si obhajali v omejenem obsegu, brez javnih dogodkov, kakor je to potekalo prejšnja leta (npr. duhovne vaje, srečanja, simpoziji itd.). V tednu Laudato si 2020 smo povabili Slovenke in Slovence k podpisu Deklaracije za življenje,[7] saj sveti oče Frančišek v svoji okrožnici o varovanju okolja opozarja, kako “vzbuja skrb dejstvo, da nekatera naravovarstvena gibanja branijo celovitost okolja in upravičeno zahtevajo omejevanje znanstvenih raziskav vendar pa teh načel ne upoštevajo ko gre za človeško življenje. Pri poskusih na živih človeških zarodkih se velikokrat opravičuje prekoračitev vseh meja. Pozablja se da neodtujljiva vrednota človekovega življenja močno presega stopnjo njegovega razvoja. Podobno se dogaja ko ima tehnika kadar ne prizna velikih nravstvenih načel nazadnje za zakonit (upravičen) vsak poseg. V tem poglavju smo videli da bo tehnika ločena od etike težko sposobna samoomejevati svojo moč”. (Laudato si, 136). Geslo tedna Laudato si 2020 je bilo Vse je povezano in skupaj s papežem Frančiškom smo prepričani, da brez spoštovanja človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, tudi ne more biti spoštovanja naravnega okolja ki nas obdaja.

Vsako leto v Sloveniji potekajo različne pobude, dogodki in srečanja ob dnevu molitve za ohranjanje stvarstva, ki ga skupaj s pravoslavnimi verniki od leta 2015 vsako leto obhajamo 1. septembra.

Svetopisemski izvor prizadevanja kristjanov za stvarstvo

Ob stvarjenju sveta Bog Stvarnik izroči svet in naravno okolje človeku v »upravljanje« in ne v last (prim. 1 Mz 1,28-30), zato mora človek odgovarjati Bogu za svoja dejanja.

Svet rastlin in živali predstavlja vidni del stvarstva, ki čaka na osvoboditev in končno preobrazbo. Narava ima svojo zgodovino. V Božjih očeh je dragoceno vse, kar je ustvarjeno. Jezus je v svojem nauku rad uporabljal primerjave iz sveta cvetov, dreves in ptičev. Učencem je velel, naj oznanjajo »evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15). Svetopisemska modrost nas uči odkrivati posvečenost narave in slehernega življenja, ki ima svoj izvor v Bogu. Občutljivost na čudež življenja poglablja spoštovanje in čaščenje sveta okrog nas. Svet narave, rastlin in živali skupaj z ljudmi tvori veliko skupnost, ki Bogu poje večno pesem stvarstva, kozmično himno hvaležnosti in oboževanja.

Družbeni nauk Cerkve izpostavlja, da »odgovornost za okolje, skupno dediščino človeškega rodu, se ne razteza samo na sedanje potrebe, marveč tudi na prihodnje«.[8]

Teologija in ekologija sta neločljivo povezani

Človeštvo brez duhovnih temeljev zaradi sodobnega znanstveno-tehničnega razvoja težko našlo izhod iz akutne ekološke krize. Duhovna ozaveščenost se lahko uresničuje le ob duhovno ozaveščenih nosilcih, ki iz svojega verskega prepričanja in odprtosti črpajo moč za uresničevanje sprememb pri zahtevnih in akutnih ekoloških problemih.[9]

Morda se zdi pretirano, da trdimo, da je sprememba ekološke zavesti bistveno povezana ravno z duhovno versko držo. Tega ni mogoče doseči z nobeno, še tako pretanjeno zakonodajo, kajti starozavezni pojem zedaka (pravičnost) »vključuje Božjo ljubezen, ki je vedno tukaj in spremlja pravo in pravičnost«, kot pravi Stanislav Slatinek (1996, 144). Samo v celostnem pristopu – z vidika Božje ljubezni in pravičnosti – je mogoče ustrezno reševati zadeve, ker je šele veren človek sposoben urejati svojo identičnost v odnosu do sebe, narave in svojega izvora. Soočati se s temi problemi pomeni stvarno, pogumno pogledati v oči sebi in biti pravičen oziroma pošten do drugih (tudi prihodnjih rodov) ter odprt za svoj izvorni temelj. Ne glede na to, kako ta temelj kdo razume, je nujno, da gre pri taki duhovni drži za presežnost, ki vidi preko zemeljskih omejenosti.[10]

Poziv krščanskih Cerkva k ohranitvi Božjega stvarstva se je oblikoval v času VI. ekumenskega sveta Cerkva v Vancouvru (leta 1983). Geslo Pravičnost, mir in neokrnjenost stvarstva je težnjo po pravičnosti in trajnem miru povezalo s skrbjo za usodo narave. To geslo je široko odmevalo v posameznih Cerkvah. Še danes določa programe ekumenske refleksije in skupnega delovanja. Charta Oecumenica, [11] ki so jo leta 2001 sprejele evropske Cerkve, posebej poudarja: »V veri v ljubezen Boga Stvarnika smo hvaležni za dar stvarjenja, dragocenost in lepoto narave. Zgroženi pa opažamo, da se naravna bogastva izkoriščajo brez upoštevanja njihove resnične vrednosti in omejene količine, pa tudi dobrobiti zanamcev. S skupnimi močmi želimo ustvariti dostojne življenjske pogoje za celotno stvarstvo. […] Predlagamo, da se v evropske Cerkve uvede ekumenski dan molitve za ohranitev stvarstva.«[12]

 

[1] Prim. F. Kotnik, Blagoslov zelišč na kres in čar kresnic, Ljubljana, 1942; v: http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/Etnolog_15_1942_kotnik_blagoslov.pdf (pridobljeno: 25. maja 2020).

[2] A. Stres, Oseba in družba, Mohorjeva družba, 1991, 335.

[3] https://katoliska-cerkev.si/odgovorni-za-zivljenje-in-prihodnost-slovenije.

[4] Prim. https://katoliska-cerkev.si/katoliska-cerkev-se-pridruzuje-akciji-ocistimo-slovenijo-2012; https://katoliska-cerkev.si/prostovoljna-akcija-ocistimo-slovenijo-2018.

[5] Prim. https://radio.ognjisce.si/sl/195/slovenija/25320/; https://radioprvi.rtvslo.si/2018/04/ekoloski-kmet-in-duhovnik/.

[6] https://www.vecer.com/pri-mariji-srpni-in-dobrem-pastirju-vse-to-je-nase-ne-zupnikovo-10164603 (pridobljeno 25. maja 2020).

[7] Prim. https://katoliska-cerkev.si/deklaracija-za-zivljenje.

[8] Papeški svet Pravičnost in mir, Kompendij družbenega nauka Cerkve, Družina, 2007, 467.

[9] J. Juhant, Ekologija in duhovna ozaveščenost, Bogoslovni vestnik 68, 2008/1, 45.

[10] J. Juhant, Ekologija in duhovna ozaveščenost, Bogoslovni vestnik 68, 2008/1, 56.

[11] Prim. https://web.archive.org/web/20121225040803/http://www.ceceurope.org/current-issues/charta-oecumenica/.

[12] W. Hryniewicz, Krščanstvo in svet narave, v: http://kud-logos.si/2017/krscanstvo-in-svet-narave/#_ftn4 (pridobljeno 25. maj 2020).

 

---

Vir: Katoliška Cerkev

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.