Četrtek, 23. september: Herod ima vest

V današnjem evangeliju evangelist pripoveduje o Herodovem odzivu na Jezusovo oznanjevanje. Nekateri so Jezusa povezovali z Janezom Krstnikom in Elijo, spet drugi so govorili, da je prerok. Herod pa ni vedel, kaj naj si misli. V sebi je čutil nekaj, kar ni bila radovednost. Bil je to očitek vesti v duši, v srcu. Jezusa je iskal, da bi se pomiril. Hotel je videti čudeže, ki bi jih storil Kristus. A Jezus pred njim ni hotel narediti cirkusa, zato ga je Herod izročil Pilatu. Jezus je plačal s smrtjo. Herod je torej en zločin prekril z drugim zločinom, kakor nekdo, ki ubije iz strahu. Očitek vesti ni samo nekaj, česar se spomnimo, ampak je rana.

Rana, ki nas boli, ko smo v življenju naredili slabe stvari. Vendar pa je skrita rana, ne vidi se. Niti sam je ne vidim, saj sem se jo navadil imeti, omrtvičena je. Rana je tam, je notri, nekateri se je dotaknejo. In ko tista rana boli, čutimo očitek. Ne samo, da se zavedam slabega, ki sem ga storil, ampak to čutim: čutim v srcu, čutim v telesu, v duši, čutim v življenju. In od tam skušnjava, da bi vse to zakril, da več ne bi čutil.

Torej je milost čutiti vest, ki nas obtožuje, ki nam nekaj govori. Po drugi strani pa nihče med nami ni svetnik. Vsi gledamo grehe drugih in ne naših, morda sočustvujemo z nekom, ki trpi zaradi vojne ali zaradi nasilnežev, ki ubijajo ljudi.

Mi moramo ‘krstiti’ rano, ji torej dati ime. Treba je vedeti, kje je rana in jo izvleči na dan. Predvsem pa moli: ‘Gospod, usmili se me, grešnika!’ Gospod posluša tvojo molitev. Zatem pretresi svoje življenje. ‘Če ne vidim, kakšna in kje je tista bolečina, od kje prihaja, da je znamenje, kaj naj storim?’ Prosi za pomoč nekoga, ki ti lahko pomaga, da bo rana prišla na površje. Potem ji daj ime. ‘Ta očitek vesti imam, ker sem storil tole’ – konkretno. Konkretnost! To je resnična ponižnost pred Bogom. In Bog bo ganjen pred konkretnostjo.

To konkretnost izražajo pri spovedi otroci. Gre za konkretnost, da se pove to, kar se je storilo, da bi prišla na površje resnica. Tako se ozdravi. Naučiti se moram znanosti, modrosti obtoževanja samega sebe. Jaz obtožim samega sebe, čutim bolečino rane, naredim vse, da bi vedel, od kod prihaja ta simptom, in zatem obtožim samega sebe. Ne boj se očitkov vesti – so simptomi odrešenja. Boj se, da bi jih zakrival, jih zamaskiral, jih zmanjšal, jih skrival… To ja,  biti jasen. In tako nas Gospod ozdravi.

Naj nam Gospod da milost, da bi imeli pogum za obtožitev samih sebe ter tako hodili po poti odpuščanja.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.