27. septembra goduje sv. Vincencij Pavelski (1581–1660), župnik in pozneje kurát kaznjencev na galejah, ki je v Parizu ustanovil misijonsko družbo lazaristov, ljudskih misijonarjev, in sodeloval pri ustanovitvi usmiljenih sester. Umrl je 27. septembra 1660 v Parizu. O tem, da je potrebno skrbi za reveže posvetiti prednost pred vsem drugim je pisal tudi v enem izmed svojih spisov.

 

Službi revežem je treba dati prednost pred vsem drugim

Revežev ne bomo cenili po njihovi zunanji obleki in uglajenosti, in tudi ne po duhovnih sposobnostih, ki se zdi, da jih imajo; saj so dostikrat bolj nevzgojeni in zaostali; a če boste gledali nanje v luči vere, boste spoznali, da predstavljajo božjega Sina, ki je hotel biti ubog. Čeprav namreč tedaj, ko je trpel, skoraj ni bil podoben človeku in je postal za pogane nespamet, za Jude pa pohujšanje, je vendar s tem postal oznanjevalec evangelija ubogim. Poslal me je oznanjat evangelij ubogim. Enakega mišljenja moramo biti tudi mi in delati tisto, kar je delal Kristus: skrbeti namreč moramo za uboge, jih tolažiti, jim pomagati in priporočati drugim.

Kristus je hotel priti na svet ubog; za učence si je izbral uboge može, sam je postal služabnik ubogih in se je tako enačil z ubogimi, da je dejal: karkoli dobrega ali hudega storite revežem, bom sprejel, kot da je meni storjeno. Ko Bog ljubi uboge, ljubi seveda tudi tiste, ki uboge ljubijo: če ima namreč kdo koga rad, se njegovo čustvo ljubezni raztegne tudi na tiste, ki ljubljenemu izkazujejo prijateljstvo ali usluge. Zato tudi sami upamo, da nas bo Bog zaradi revežev ljubil. Ko torej reveže in uboge obiskujemo, skušajmo imeti razumevanje zanje in tako sočustvujmo z njimi, da bomo čutili kot apostol, ki pravi: Vsem sem postal vse. Zavzeti se moramo, da bomo zaradi skrbi in bede bližnjega globoko ganjeni Boga prosili, naj nas navda s čustvom usmiljenja in sočutja, naj z njim naša srca napolni in jih polna ohrani.

Službi ubogih moramo dajati prednost pred vsem drugim in se ji nemudoma posvetiti. Če je v času molitve treba kakšnemu revežu nesti zdravilo ali pomoč, lahko mirne duše greste k njemu; delo, ki ga morate opraviti, darujte Bogu, kot da bi bili pri molitvi. Če zaradi službe ubogim opustite molitev, ne bodite vznemirjeni in ne mislite, da ste grešili. Saj ne zanemarimo Boga, če se zaradi njega od njega oddaljimo, ko namreč eno božje delo opustimo, da drugo podobno izvršimo.

Ko torej opustite molitev, da greste na pomoč kakšnemu bolniku, revežu, ne pozabite, da prav s tem služite Bogu. Ljubezen je večja kot vsa pravila in k njej mora biti vse usmerjeno; ker je torej tako visoka gospa, je treba narediti, kar ukazuje. Z obnovljeno srčno ljubeznijo izkazujmo torej usluge revežem in iščimo tiste, ki so najbolj zapuščeni, ker so naši gospodje in gospodarji.

 


Vir: Molitveno bogoslužje Cerkve (Iz spisov sv. Vincencija Pavelskega, duhovnika)

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.