Četrtek, 21. oktober: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo …

… da prinesem razdeljenost, ne mir. Kako lahko razumemo ta ogenj in to razdeljenost? Jezus želi, da v nas razvname gorečo ljubezen, ki se v polnosti uresniči, ko se izniči. Ni večje ljubezni, kot je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje, pravi Jezus. Gre za zavzeto življenje v resnici, ki ne pozna kompromisov.

O kakšnem ognju Jezus govori, lahko vidimo, če pogledamo le nekatere svetnike. Najprej seveda Marijo. Marijino življenje je eno samo izpolnjevanje Božje volje. Priganja jo ogenj ljubezni do Boga in vsega človeštva. Ni ji odveč zamenjati vsako zgrešeno predstavo posebej, da izpolni božji načrt do potankosti. Bog ji prekriža vse načrte: zaroko, rojstvo, vzgojo, predstavo o odrešeniku in še in še.

Sv. Maksimiljan Kolbe –  Žar božjega ognja mu ni dal spati. Zavzeto je spodbujal ljudi k češčenju, molitvi in ljubezni do bližnjega. Kljub brezboštvu, ki se je širilo, ni odnehal. Ko je pristal v celici Auschwitcha, je prostovoljno zamenjal družinskega očeta in dal življenje namesto njega.

Sv. Lovrenc, ki je dal življenje za Kristusa in Cerkev. Ker se ni odpovedal veri, ker ni zatajili samega sebe in svojih bližnjih je živ umiral na žaru, na katerem so ga spekli.

To so zgledi ljudi, ki so razumeli, kaj pomeni Jezusova želja: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! 

Naj kot primer navedem tudi to, kako je mlad duhovnik spraševal Mater Terezijo za podporo in nasvet, kako naj živi svoje duhovništvo. Kako ga je le ta pograjala, ker je molil sicer vestno pa ne dosti več, kot je bilo zapovedano: ‘Sin moj, to ni dovolj! Ni dovolj, ker se ljubezen ne da skrčiti na obvezni minimum; ljubezen zahteva maksimum!’

Jezus torej govori o tem, da vrže ogenj na zemljo. Hoče več, hoče polno življenje, zavzeto v delu za druge, da izgori za bližnje in za Boga. Da postanemo podobni njemu. Kaj pa je naša realnost?

–          Mladi bi delali le tisto, kar jim ugaja. Še več. Odveč se je npr. potruditi, da bi pojedli dober jagodni sladoled, ki jim ga ponudi gostitelj. Zakaj? Ker ni po njihovem okusu.

–          Mladi bi se sicer poročili, potem pa pridejo na vrsto otroci. Mamice so nesrečne, ker jim je Bog dal otroke, sedaj pa je potrebno zanje skrbeti.

–          Starši, ki naj bi bili zgled mladini so naveličani drug drugega. Zakonski odnos je le breme, ker zahteva usklajevanje in odrekanje.

–          Starejši bi radi užili vse, česar še niso uspeli in jim je vsaka starostna ovira breme.

–          Duhovniki in sestre se sprašujejo o plačah in položajih, ter padajo v odvisnosti.

Takšna slika, ki hvala Bogu ne zajame čisto vseh, je pa stvarnost, resno postavlja pred mene pomisleke, ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji? Vera mora biti tisto več, o čemer nam pričajo svetniki. Tisto več pa se začenja, ko nam je najprej jasno, da moramo najprej izpolniti vsaj minimum. In žal danes po večini niti tega ne izpolnjujemo. Ne moremo govoriti o vernikih, če prav takoj ne preklopimo na nekaj osnovnih zahtev:

–          Mladina se mora vaditi v odpovedi in jo živeti.

–          Matere morajo priti do tega, do so z veseljem matere.

–          S starši se ne moremo vse življenje pregovarjati, ali bodo z veseljem skupaj ali ne.

–          Starejšim starost ne more biti krivica in samo breme.

–          Duhovniki in redovnice ne moremo biti sami sebi namen.

Zase in za vse prosim Boga, da bi zmogli vsak dan goreti v ljubezni za druge, prinašati luč svetu in biti priče božje ljubezni in ne spotika zaradi popolnoma ne evangeljskih drž, razdeljenosti in razprtij.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.