Papež Frančišek: Vsakdo od nas lahko postane živeči prevod edine Besede

»Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem bogoslužju evangelij pripoveduje o nekem pismouku, ki se je približal Jezusu in ga vprašal: »Katera zapoved je prva med vsemi?« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na 31. nedeljo med letom.

Jezus je odgovoril tako, da je navedel  Sveto pismo in potrdil, da je prva zapoved ljubiti Boga. Iz tega pa po naravnem sosledju izhaja druga: ljubiti bližnjega kakor samega sebe (prim. vv. 29-31). Ko je slišal ta odgovor, ga je pismouk ne samo priznal za pravilnega, ampak je s tem ponovil skoraj iste besede, ki jih je rekel Jezus: »Dobro, učitelj. Po resnici si povedal, da je ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umom in z vso močjo in ljubiti bližnjega kakor samega sebe več kakor vse žgalne daritve in žrtve« (prim. 32-33).

Vprašam se: Zakaj je ta pismouk, ko je izrekel strinjanje, čutil potrebo, da ponovi iste Jezusove besede? Ta ponovitev je toliko bolj presenetljiva, če pomislimo, da smo v Markovem evangeliju, katerega stil je zelo jedrnat, varčuje z besedami. Kakšen pomen ima torej ta ponovitev? To je poduk za nas, ki poslušamo. Kajti Gospodova Beseda ne more biti sprejeta kakor katera koli novica, Gospodovo Besedo je potrebno ponavljati, osvojiti in ohraniti. Meniško izročilo za to uporablja drzen, a učinkovit izraz: Božjo Besedo je potrebno prežvekovati. Lahko bi rekli, da je tako hranljiva, da mora doseči vsako področje življenja. Vključiti mora, kot pravi danes Jezus, vse srce, vso dušo, ves razum in vse moči (prim. v. 30). Božja Beseda mora v nas odmevati in odzvanjati. Ko imamo ta notranji odmev, to pomeni, da Gospod prebiva v srcu. In nam, kakor je rekel tistemu dobremu pismouku iz evangelija, pravi: »Nisi daleč od Božjega kraljestva« (v. 34).

Dragi bratje in sestre, Gospod ne išče predvsem veščih razlagalcev Svetega pisma, ampak išče dojemljiva srca, ki sprejmejo njegovo Besedo in pustijo od znotraj spremeniti se. Poglejte, zakaj je tako pomembno biti domač z evangelijem, ga vedno imeti na dosegu roke, kakor majhen evangelij v žepu, v torbici, da ga vedno znova ponovno beremo ter se zanj navdušimo. Ko to počnemo, Jezus Očetova Beseda, vstopi v srce, postane z nami domač in mi začnemo v njem rojevati sadove. Za zgled vzemimo na primer današnji evangelij. Ni dovolj brati ga in razumeti, da je potrebno ljubiti Boga in bližnjega. Potrebno je, da ta zapoved, »največja zapoved«, odmeva v nas, da jo osvojimo, da postane glas naše vesti. Tako ne ostane mrtva črka, v predalu srca, saj Sveti Duh stori, da začne v nas kaliti seme te Besede. Božja Beseda je dejavna, je živa in učinkovita (prim. Heb 4,12). Tako lahko vsakdo od nas postane živi prevod, drugačen in izviren prevod edine Besede ljubezni, ki nam jo je Bog podaril. To vidimo na primer v življenju svetnikov. Nihče ni enak drugemu, vsi so drugačni, vsi pa z isto Božjo Besedo.

Danes vzemimo za zgled pismouka. Ponovimo Jezusove besede in storimo, da odmevajo v nas: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo« in se vprašajmo: Ali ta zapoved v resnici usmerja moje življenje? Ta zapoved najde potrditev tekom mojih dni. Dobro nam bo delo, da nocoj, preden zaspimo, opravimo spraševanje vesti glede te Besede in pogledamo, če smo danes ljubili Gospoda in smo podarili vsaj nekaj dobrin tistemu, ki nam je prišel naproti. Naj bo vsako srečanje, dajanje dobrega, ljubezni, ki prihaja iz te Besede.

Devica Marija, v kateri je Božja Beseda postala meso, naj nas uči sprejemati v svoje srce žive besede evangelija.

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.