»Zahvaljujte  se  Gospodu,  ker  je  dober,  ker  na  veke traja njegova dobrota« (1 Krn 16,34)

Tako je David hvalil Gospoda in za zahvaljevanje  navduševal tudi svoje ljudstvo, ko je razpel šotor in  vanj postavil skrinjo Gospodove zaveze. Bil je mnogo  bitk,  vzdržal  v  preizkušnjah  in  spraševal  Boga,  kaj naj stori. Srčnost in zaupanje v Boga sta ga pripeljala v Jeruzalem, ki je postal »Davidovo mesto«.

Zahvalna nedelja je tudi za vse nas priložnost, da  se  začnemo  zahvaljevati.  Papež  Frančišek  med  tri  pomembne besede kristjanovega življenja in življenja krščanske družine poleg besed prosim in oprosti  uvršča tudi besedo hvala.

Zakaj sta zahvala in hvaležnost tako pomembni v  našem  življenju?  Kakšno  razsežnost  dajeta  našemu  življenju in našim odnosom, da ne smemo pozabljati nanju?

Iskrene  in  pristne  zahvale  nismo  sposobni  tako  dolgo, dokler smo samozadostni, dokler smo zaprti  sami  vase.  Takoj  pa,  ko  začutimo  hvaležnost  in  potrebo  po  zahvali,  je  to  znamenje,  da  so  v  našem  življenju ljudje in stvari, ki niso samo po sebi umevni. V hvaležnosti se nam začneta razodevati zastonjskost  in  obdarovanost  našega  življenja.  Hvaležnost  nas odpira za odnose z drugimi in z Bogom.

V letu, ki se bliža svojemu koncu, smo doživljali stisko  in  trdoto  epidemije.  Ta  nepovabljeni  gost  je  že toliko časa med nami, da smo se ga naveličali in nam  preseda.  Zato  se  morda  vprašujemo,  komu  in  za kaj naj bi se zahvaljevali.

Po eni strani je res, da smo doživljali svojo krhkost. Tudi krhkost ljudi ob sebi, svojih bližnjih. Morda si kdo še vedno briše solze zaradi smrti v družini ali  pa  še  vedno  čuti  posledice,  ki  jih  je  v  njegovem  telesu pustila bolezen.

Sam bi se rad zahvalil najprej vsem tistim, ki ste v tem času zoreli v dobrem. Niste se naveličali, ampak je vaše srce postajalo vedno bolj čuječe in čuteče do ljudi  okoli  vas.  Po  vsakem  takšnem  dejanju  nas  je  obiskoval dobri Bog.

Rad  bi  se  zahvalil  vsem  tistim,  ki  ste  bili  v  tem  času poklicani pomagati drugim zaradi svoje službe,  pa  ste  znali  odložiti  uradnost  in  ste  ljudem  v  stiski  pokazali pozoren pogled in spodbuden nasmeh, pomirjajočo  besedo.  Po  vsakem  takem  dejanju  nas  je  obiskoval dobri Bog.

Rad bi se zahvalil očetom in mamam, ki ste bili v tem času dvojno ali celo trojno obremenjeni. Čeprav je bilo zahtevno, ste znali postajati vedno bolj očetje in mame in ste svojim otrokom pomagali skozi čas preizkušnje. V vaši skrbi nas je obiskoval dobri Bog.

Rad bi se zahvalil tudi vam, dragi bratje duhovniki in redovniki, drage sestre redovnice, ki ste v tem času pomnožili molitve, podaljšali ure pred tabernakljem,  in  po  navdihovanju  Svetega  Duha  najdevali  vedno nove načine, kako prihajati k ljudem in kako jim ostajati blizu. V vaših molitvah in iznajdljivosti nas je obiskoval dobri Bog.

Zato vas povabim, dragi bratje in sestre, da se mi pridružite in da skupaj z Davidom tudi mi zahvalimo Gospodu, »ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota«.

msgr. Stanislav Zore OFM nadškof

 


Vir: Sporočila slovenskih škofij

Foto: arhiv PS

Obj.: M. B.