Frančišek: Kriza v odnosu ni prekletstvo, ampak priložnost za kakovostni preskok

Med srečanjem s člani združenja Retrouvaille je papež dejal, da so danes zelo potrebni zakonci, ki znajo pričevati o tem, da kriza ni prekletstvo, ampak je del poti in predstavlja priložnost za kakovostni preskok v odnosu.

Ne bojmo se krize, bojmo se konflikta

Na avdienco s svetim očetom so prišli člani združenja Retrouvaille, ki se posveča pomoči parom in zakoncem, ki se soočajo s krizo in resnimi problemi v odnosu. In ravno pri besedi kriza se je papež ustavil na začetku govora ter o njej razmišljal kot o priložnosti za »kakovostni preskok v odnosu«. To je namreč zelo pomembno, da se pred krizo ne prestrašimo. »Kriza nam pomaga rasti in čemur se moramo posvetiti je, da ne bi padli v konflikt. Kajti kadar oseba podleže konfliktu, se srce zapre in ni rešitve za konflikt ali pa je ta zelo težka,« je zatrdil Frančišek in dodal, da je izhod iz krize mogoč, vendar je iz nje treba priti kot boljši. »Ne moremo priti ven isti – ali boljši ali slabši. To je pomembno. (…) Ne bojmo se krize. Bojmo se konflikta!«

Dodal je še eno besedo: rana. Kajti krize oseb povzročajo rane, globoke rane v srcu in telesu. Gre za besedo, ki je del vsakodnevnega besednjaka združenja Retrouvaille in del njegove zgodovine, saj so njegovi člani »ranjeni pari, ki so šli skozi krizo in ozdraveli« in ki ravno zato lahko pomagajo drugim ranjenim parom.

Kriza ni prekletstvo

»Danes so zelo potrebne osebe, zakonci, ki znajo pričevati o tem, da kriza ni prekletstvo, ampak je del poti in predstavlja priložnost – bolečo priložnost, pa vendar priložnost,« je zatrdil Frančišek in delo združenja označil kot dragoceni dar na osebni in cerkveni ravni. Tudi duhovniki in škofje se morajo podati na to pot in v krizi videti priložnost, sicer bodo ostali »zaprti vase in brez resničnega dialoga z ostalimi osebami« – »v resničnem dialogu je vedno nekaj krize«. »A da bi bili verodostojni, je to treba doživeti. Ne more biti teoretična razprava, “pobožno nagovarjanje”; to ne bi bilo verodostojno. Namesto tega pa vi pričujete o življenju. Bili ste v krizi, bili ste ranjeni. Zahvaljujoč Bogu in s pomočjo bratov in sester ste ozdraveli. In odločili ste se, da boste to svojo izkušnjo delili in jo uporabili za služenje drugim.«

Kristus ohrani rane, da bi bil sočuten do vseh nas

Spomnil je na povezanost dveh svetopisemskih podob: dobrega Samarijana in vstalega Jezusa, ki učencem kaže svoje rane. Njuna vez gre namreč preko ran. V liku dobrega Samarijana je bil od vedno prepoznan Jezus. »Vaša izkušnja pomaga, da vidimo,« je zbranim dejal Frančišek, »da tisti Samarijan je Vstali Kristus, ki ki v svojem poveličanem telesu ohrani rane in je ravno zato zmožen čutiti sočutje do tistega ranjenega in zavrženega človeka ob poti, do ran vseh nas.«

Prvi odgovor je spremljati

Poleg dveh ključnih besed, kriza in rane, je papež spregovoril še o tretjem pojmu, to je spremljanje, ki je bilo pomembno tudi v sinodalnem procesu o družini. Spremljanje »zadeva predvsem pastirje, saj je del njihove službe, a v prvi osebi vključuje tudi zakonce kot protagoniste skupnosti, ki spremlja«. »Vaša izkušnja o tem prav posebej pričuje. Gre za izkušnjo, ki se je rodila “od spodaj”, kot se pogosto zgodi, ko Sveti Duh v Cerkvi ustvari nove stvarnosti, ki odgovarjajo na nove potrebe. Tako je bilo tudi v primeru Retrouvailla. Pred stvarnostjo mnogih parov v težavah ali že ločenih, je prvi odgovor predvsem spremljati.«

Spremljati pomeni “izgubljati čas” in ostati blizu v krizi

Tukaj nam pomaga svetopisemski prizor, ko vstali Jezus spremlja učenca v Emavs. Jezus se ne prikaže od zgoraj, z neba, da bi jima gromko povedal: »Vidva, kam gresta? Vrnita se nazaj!« Kot je pojasnil sveti oče, Jezus začne z njima hoditi po poti, ne da bi se dal prepoznati. »Prisluhne njuni krizi. Povabi ju, naj o tem pripovedujeta in se izrazita. In potem ju strese iz njune neumnosti, ju preseneti, ko jima razkrije drugačen pogled, ki je že obstajal, že je bil napisan, a ga nista razumela: nista razumela, da je Kristus moral trpeti in umreti na križu, da je kriza del zgodovine odrešenja … In potem se ta človek, ta popotnik ustavi, da bi jedel z njima, ostal z njima: zapravljal čas z njima. Spremljati pomeni “izgubljati čas”, da bi ostali blizu v kriznih situacijah. Za to je pogosto potrebnega veliko časa, potrpežljivosti, razpoložljivosti … Vse to je spremljanje. In vi to dobro veste.«

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.