Nedelja, 28. november: Prva adventna nedelja
Danes začenjamo pot adventa, ki bo svoj višek dosegla v Božiču. Advent je čas, ki nam je dan, da sprejmemo Gospoda, ki nam prihaja naproti in preverimo svojo željo po Bogu ter da gledamo naprej in se pripravimo na Kristusovo vrnitev. K nam se bo vrnil med Božičnim praznikom, ko se bomo spominjali njegovega prihoda v zgodovino z vso ponižnostjo človeške pogojenosti. Prihaja pa tudi v nas vsakič, ko smo pripravljeni sprejeti ga. Prišel pa bo ponovno ob koncu časov ‘sodit žive in mrtve’. Zato moramo biti vedno čuječi ter ga v upanju pričakovati, da ga bomo srečali. Današnje bogoslužje nas uvede v to prepričljivo tematiko o čuječnosti in pričakovanju.
Jezus nas v evangeliju opominja naj pazimo, čujemo in vedno molimo, da ga bomo pripravljeni sprejeti ob njegovi vrnitvi. Pozorna oseba se v hrupu sveta ne pusti premagati raztresenosti ali površinskosti, ampak živi polno in zavestno, z zaskrbljenostjo namenjeno predvsem drugim. S takšno držo se bomo zavedali solza in potreb bližnjega ter bomo lahko doumeli njegove človeške in duhovne sposobnosti in kvalitete. Pozorna oseba je obrnjena tudi proti svetu, saj se skuša upreti v njem navzoči ravnodušnosti ter krutosti in se razveseliti zakladov lepote, ki tudi obstajajo in jih je potrebno ohraniti. Gre za to, da imamo razumevajoči pogled, s katerim prepoznamo tako bedo ter revščino posameznikov in družbe, kakor tudi bogastvo, skrito v majhnih vsakodnevnih stvareh, torej ravno tam, kamor jih je Gospod postavil.
Čuječa oseba pa je tista, ki sprejme povabilo k čuječnosti in se ne pusti prevladati spancu malodušnosti, brezupu, obupu in hkrati zavrne privlačnosti tolikih nečimrnosti, ki jih je svet poln in zaradi katerih se žrtvuje tako čas kot osebno in družinsko vedrino. To je boleča izkušnja Izraelskega ljudstva, o kateri pripoveduje prerok Jeremija. Tudi mi se pogosto znajdemo v tem stanju nezvestobe Gospodovemu klicu, kajti on nam kaže dobro pot, pot vere in ljubezni, a mi pogosto iščemo svojo srečo drugje.
Biti pozorni in čuječi sta predpostavki, da ne blodimo ‘daleč od Gospodovih poti’, izgubljeni v svojih grehih in svoji nezvestobi in pogoja, da dovolimo Bogu vstopiti v svoje bivanje in nam s svojo navzočnostjo, polno dobrote in nežnosti, povrne smisel in vrednost.
»Spreobrnite se!« To je adventni klic Cerkve. Prvotna beseda v originalni grščini »metanoéite« pomeni popolno notranjo spremembo. V jedru se moram spremeniti.
Saj moj cilj je: postati drugi Kristus. Kje daleč je še to. Zato mi vsak advent jasno stavi pred oči to prvobitno krščansko nalogo. Spremeniti moram svoje človeško srce v srce božjega otroka. Ne jaz. Milost. A milost ne more nič, če jaz nočem, če se ne dam, če se ne odprem, če ne sprejmem lastnega umiranja. Zato je klic k molitvi in pokori adventni klic. In zdravilna misel: Čujte! Ne veste ne ure ne dneva. Radi ga odlagamo na kasnejši čas: ne le sodni dan, tudi dan našega odhoda. Ker smo pač majhni. Saj me ta misel samo bogati: vsak dan biti pripravljen. Kako lepo, mirno življenje. In koliko lahko storim, ko mislim, da mi je čas skopo odmerjen. Ne bom prelagal na jutri, če le zmorem danes. »Čas je blizu.« »Vaše odrešenje se je približalo.« Vse te besede donijo skozi adventni čas. Zato je čas prebujenja, očiščevanja, utrjevanja vere in upanja, še bolj vžiganja ljubezni. Ves zunanji čar – če kje še je – slovenskega adventa je lahko samo pripomoček k večji ubranosti. A v kakršnihkoli okoliščinah živim, ne smem pustiti, da bi šel advent mimo. Saj sam v sebi, v svojem bistvu sem adventni človek, človek pričakovanja. V to je zakoreninjeno vse moje upanje: v pričakovanju, da pride … Rosite ga, nebesa …
Pomislimo, kako živo zaznavamo svet okrog sebe in kako za res vzamemo to kar vidimo, kar slišimo, kar čutimo in po čemer hrepenimo. Pomislimo, kako zares je vzel stvari Jezus. Adventni čas lahko torej razumemo kot povabilo:
Da s svojimi čutili pozorno zaznavamo svet okrog sebe.
Da slišimo svoje srce in hrepenenja, ki se v nas prebujajo.
Da ob vsem tem razmišljamo, in ugotavljamo čemu vse to, kam nas vodi, od kod prihaja in kaj nam želi Bog z vsem tem sporočiti.
Da o vsem tem tudi spregovorimo.
Če bomo bolj živo sledili svojim čutilom in temu, kar doživljamo, bo naše življenje bolj polno. V vsem, kar bomo doživljali, bomo lahko z razmislekom prepoznavali, po čem prihaja med nas Bog sam in kaj od nas pričakuje. Čujmo torej, da iz svojega življenja naredimo čim več.
Pripravil: Ervin Mozetič
Foto: arhiv PS
Obj.: M. B.
Povej naprej.
Oglejte si še
