»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja na prvo adventno nedeljo, torej na prvo nedeljo v pripravi na Božič, nam govori o Gospodovem prihodu ob koncu časov.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na 1. adventno nedeljo.

Jezus naznanja mučne dogodke in stisko, a nas ravno pri tem vabi, naj se ne bojimo. Zakaj? Ker bo vse v redu? Ne, ampak ker bo On prišel. Jezus se bo vrnil. Jezus bo prišel. To je obljubil. Takole pravi: »Vzravnajte se in dvignite svoje glave, kajti vaša odkupitev se približuje« (Lk 21,28). Lepo je slišati to besedo spodbude: vzravnati se in dvigniti glavo ravno v trenutku, ko se zdi, da je vsega konec, saj pride Gospod, da nas reši.  Zato ga je dobro pričakovati z veseljem tudi sredi stiske, v krizah življenja in sredi dram zgodovine. Pričakovati Gospoda. Toda kako naj dvignemo glavo, da nas ne bodo posrkale težave, trpljenje, porazi? Jezus nam z močnim opominom pokaže pot: »Pozorni bodite, da vam srca ne bodo obtežena… Zato čujte in vsak čas molíte« (vv.34.36).

»Čujte«: čuječnost. Ustavimo se pri tem pomembnem vidiku krščanskega življenja. Iz Jezusovih besed vidimo, da je čuječnost povezana s pozornostjo: pozorni bodite, ne bodite raztreseni, torej ostanite budni! Čuti pomeni tole: ne dovoliti, da srce postane leno in da se duhovno življenje ne razvodeni v povprečnosti. Potrebno je biti pozoren, saj se lahko postane zaspan kristjan. In mi vemo, da je veliko zaspanih kristjanov, omrtvičenih kristjanov zaradi posvetne duhovnosti, kristjanov brez duhovnega zagona, brez gorečnosti v molitvi, saj molijo kot papige, brez navdušenja za poslanstvo, brez strasti za evangelij. Kristjani, ki gledajo vedno v sebe, nesposobni gledati obzorje. To pa vodi v dremavost ter v to, da peljemo stvari naprej zaradi inercije in zapademo v apatijo, brezbrižni do vsega, razen do tistega, kar nam je bolj udobno. Takšno življenje pa je žalostno, iti naprej tako, v tem ni zadovoljstva.

V resnici pa je bolje nasprotno. Potrebno je, da bedimo, da se ne bomo na silo vlekli iz dneva v dan v običajnosti, da ne bomo obteženi, pravi Jezus, z življenjskimi skrbmi (prim. v. 34). Danes je torej dobra priložnost, da se vprašamo: kaj otežuje moje srce, kaj otežuje mojega duha? Zaradi česa se zleknem v fotelj lenobe? Žalostno je videti kristjane zleknjene v fotelju.  Katere povprečnosti me hromijo, katere so grešne navade, ki tlačijo k tlom in mi onemogočajo, da bi dvignil glavo? Glede bremen, ki težijo ramena bratov in sester, sem do njih pozoren ali pa brezbrižen? Ta vprašanja nam bodo dobro dela, saj pomagajo obvarovati srce pred duhovno lenobo. Kako? Ohraniti srce pred duhovno lenobo. »Oče povejte nam, kaj je duhovna lenoba?« Je velik sovražnik duhovnega življenja, tudi krščanskega življenja. Duhovna lenoba je tiste vrste lenoba, zaradi katere pademo, zdrsnemo v žalost, ki pa odvzame veselje do življenja in voljo, da bi karkoli storili. Gre za negativnega, zlobnega duha, ki pribije dušo v otrplost in jo oropa veselja. Začne se s to žalostjo in začne se drseti, drseti in pri tem ni nič veselja. Knjiga pregovorov pravi: »Z vso skrbjo varuj svoje srce, kajti iz njega izvira življenje« (Pr 4,23). Varovati srce torej pomeni čuti, bedeti! Bodite budni, saj to varuje tvoje srce.

In dodajmo še bistveno sestavino. Skrivnost, da smo lahko čuječi, je molitev. Jezus namreč pravi: »Zato čujte in vsak čas molíte« (Lk 21,36). Molitev je tista, ki ohranja svetilko srca prižgano. Še posebej ko začutimo, da navdušenje pojenja, ga molitev ponovno razžari, saj nas pripelje nazaj k Bogu, v središče stvari. Zbudi torej dušo iz spanja in jo osredotoči na tisto, kar nekaj velja, na smisel bivanja. Tudi med najbolj zasedenimi dnevi, ne opuščajmo molitve. Sedaj med programom »Po njegovi podobi« (na RAI 1) lahko vidimo lepo razmišljanje o molitvi. V pomoč nam bo, če ga bomo pogledali. Dobro nam bo delo. V pomoč je lahko molitev srca, torej pogosto ponavljanje kratkih vzklikov. Med adventom se lahko navadimo vzklikati na primer: »Pridi, Gospod Jezus«. Samo to, vendar reci: »Pridi, Gospod Jezus!« Med tem časom priprave na Božič bo lepo, ko bomo pomislili na jaslice, na Božič in bomo iz srca rekli: »Pridi, Gospod Jezus!«  Če bomo skozi ves dan ponavljali to molitev, bo duša ostala čuječa! »Pridi, Gospod Jezus!« To molitev lahko trikrat rečemo vsi skupaj. Prvič: »Pridi, Gospod Jezus!« »Pridi, Gospod Jezus!« »Pridi, Gospod Jezus!«

Sedaj pa molimo k Mariji, k njej, ki je s čuječim srcem pričakovala Gospoda, naj nas spremlja na adventni poti.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.