Papež o puščavi in spreobrnjenju: Vse se spremeni, če Bogu prepustimo prvo mesto
Po povratku z Lezbosa je sveti oče v koncertni dvorani Megaron v Atenah daroval sveto mašo. Med homilijo se je zaustavil ob besedah »puščava« in »spreobrnjenje«. Povabil je, da se ne bi bali svojih bivanjskih puščav, saj je to kraj srečanja z Bogom, ki prihaja k nam v situacijah, ki se zdijo brezupne, brezizhodne. Poleg tega je poudaril, da spreobrniti se pomeni iti onkraj ustaljenih miselnih shem, verovati, da se z Bogom stvari spremenijo. Povabljeni smo, da bi vedno širili upanje.
Puščava in spreobrnjenje
Na to drugo adventno nedeljo nam Božja beseda predstavi lik sv. Janeza Krstnika. Evangelij poudari dva vidika: kraj, kjer se nahaja, puščava, in vsebino njegovega sporočila, spreobrnjenje. Puščava in spreobrnjenje: pri tem vztraja današnji evangelij in tolikšno vztrajanje nam daje razumeti, da nas ti besedi zadevata neposredno. Sprejmimo obe.
Bog preseneča
Puščava. Evangelist Luka ta kraj predstavi na poseben način. Govori namreč o slovesnih okoliščinah in pomembnih osebnostih tistega časa: navaja petnajsto leto vladanja cesarja Tiberija, upravitelja Poncija Pilata, kralja Heroda in druge tedanje »politične voditelje«; zatem omeni verska voditelja, Ana in Kajfa, ki sta bila v Jeruzalemskem templju (prim. Lk 3,1-2). Na tej točki pravi: »V puščavi je prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu (Lk 3,2). Kako vendar? Pričakovali bi, da bi se Božja beseda obrnila na nekoga izmed pravkar naštetih pomembnežev. Vendar ne. V evangelijskih vrsticah se pokaže subtilna ironija: iz visokih ravni, kjer živijo tisti, ki imajo oblast, se nenadoma preide v puščavo, k neznanemu in samotarskemu človeku. Bog preseneča, njegove izbire presenečajo: ne sodijo v okvir človeških predvidevanj, ne sledijo moči in veličini, ki ju človek ponavadi povezuje z njim. Gospod ima raje majhnost in ponižnost. Odrešenja ne začne tako, da pošlje svojo besedo v Jeruzalem, Atene ali Rim, ampak v puščavo. Ta paradoksalna strategija nam podari zelo lepo sporočilo: imeti oblast, biti učeni in znani ni zagotovilo za to, da bi bi bili všeč Bogu; nasprotno, lahko bi vodilo v to, da bi postali ošabni in bi ga zavrnili. Zato je potrebno biti ubogi znotraj, kakor je uboga puščava.
Bog nas obišče v naših bivanjskih puščavah
Ostanimo pri paradoksu puščave. Predhodnik pripravlja Kristusov prihod v tem težko dostopnem in negostoljubnem kraju, polnem nevarnosti. Če kdo želi oznaniti pomembno novico, gre navadno na najlepše kraje, kjer je veliko ljudi, kjer je opazen. Janez pa oznanja v puščavi. Prav tam, na kraju suše, v tem praznem prostoru, ki se razprostira kakor daleč seže oko in kjer skoraj ni življenja, se razodene Gospodova slava, ki – kakor prerokujejo Pisma (prim. Iz 40,3-4) – spremeni puščavo v jezero, suho zemljo v vrelce voda (prim. Iz 41,18). Tu je še eno spodbudno sporočilo: Bog, tako kot tedaj, obrne svoj pogled tja, kjer prevladujeta žalost in osamljenost. To lahko izkusimo v življenju: On nas pogosto ne uspe doseči, kadar smo med aplavzi in mislimo samo nase; to mu uspe predvsem v času preizkušenj. Obišče nas v težkih situacijah, v naših prazninah, ki mu dajejo prostor, v naših bivanjskih puščavah.
Ne bojte se svojih majhnosti in suš
Dragi bratje in sestre, v življenju določene osebe ali ljudstva ne manjka trenutkov, ko se zdi, da se znajdemo v puščavi. In prav tam je navzoč Gospod, ki pogosto ne pride k tistim, ki čutijo, da so uspešni, ampak k tistim, ki čutijo, da ne bodo zmogli. In prihaja z besedami bližine, sočutja in nežnosti: »Ne boj se, saj sem s teboj, ne oziraj se plaho, saj sem jaz tvoj Bog. Krepil te bom in ti pomagal.« (v. 10) Janez, ki oznanja v puščavi, nam zagotavlja, da Gospod prihaja, da nas osvobodi in ponovno podari življenje prav v situacijah, ki se zdijo brezupne, brezizhodne. Ni torej kraja, ki ga Gospod ne bi želel obiskati. In danes ne moremo drugega, kot da občutimo veselje, ko vidimo, da izbere puščavo, da bi nas dosegel v naši majhnosti, ki jo ljubi, ter v naši suši, ki jo želi odžejati! Zato, predragi, se ne bojte majhnosti, saj ni problem biti majhni in maloštevilni, če smo odprti za Boga in za druge. In prav tako se ne bojte suš, saj se jih Bog ne boji in prihaja vanje, da bi nas obiskal.
Spreobrnjenje in veselje evangelija nezdružljiva?
Preidimo sedaj na drug vidik, spreobrnjenje. Krstnik ga je oznanjal neprenehoma in s silovitimi toni (prim. Lk 3,7). Tudi to je »neprijetna« tematika. Kakor puščava ni prvi kraj, kamor bi želeli iti, tako povabilo k spreobrnjenju gotovo ni prvi predlog, ki bi ga želeli slišati. Če govorimo o spreobrnjenju, to lahko vzbudi žalost; zdi se nam težko združljivo z evangelijem veselja. Vendar pa se to zgodi tedaj, ko je spreobrnjenje zreducirano na moralno prizadevanje, skoraj kakor da bi šlo za sad zgolj našega prizadevanja. Prav tukaj je težava, v tem, da vse utemeljimo na svojih močeh. Tukaj se skrivata tudi duhovna žalost in razočaranje: želeli bi se spreobrniti, biti boljši, presegati svoje napake, se spremeniti, vendar pa čutimo, da tega nismo v polnosti sposobni in kljub dobremu namenu vedno znova pademo. Občutimo izkušnjo svetega Pavla, ki je prav iz teh krajev pisal: »Dobro hoteti je v moji môči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.« (Rim 7,18-19) Če torej sami nismo sposobni delati dobrega, ki ga bi hoteli, kaj pomeni, da se moramo spreobrniti?
Spreobrniti se: iti onkraj naših ustaljenih shem
Na pomoč nam lahko pride vaš lep jezik, grščina, z etimologijo evangeljskega glagola »spreobrniti se«, metanoéin. Sestavljen je iz predloga metá, ki pomeni onkraj, in iz glagola noéin, ki pomeni misliti. Spreobrniti se torej pomeni misliti onkraj, to je iti onkraj običajnega načina razmišljanja, onkraj naših ustaljenih miselnih shem. Mislim prav na sheme, ki vse reducirajo na naš jaz, na naše domišljanje o samozadostnosti. Ali pa na sheme, ki so zaprte zaradi togosti in strahu, ki paralizirata, zaradi skušnjave »Vedno se je delalo tako, zakaj bi spreminjali?«, zaradi predstave, da so puščave življenja kraji smrti, ne pa Božje prisotnosti.
Vse se spremeni, če Bogu prepustimo prvo mesto
Janez, ki nas spodbuja k spreobrnjenju, nas vabi, da bi šli onkraj in se ne bi ustavili tukaj; da bi šli onkraj tega, kar nam pravijo naši čuti in fotografirajo naše misli, saj je stvarnost večja. Stvarnost je ta, da je Bog večji. On je večji od naših čutov, od naših misli. Spreobrniti se torej pomeni ne poslušati tistega, kar spodkopava upanje, tistih, ki ponavljajo, da se v življenju ne bo nič spremenilo – večni pesimisti. Pomeni ne verjeti, da nam je usojeno, da se potapljamo v živi pesek povprečnosti. Pomeni ne predajati se notranjim prividom, ki se pojavijo predvsem v trenutkih preizkušnje, da bi v nas zbudili malodušje in nam rekli, da nam ne bo uspelo, da gre vse narobe in da postati svetniki ni nekaj, kar bi bilo namenjeno nam. Vendar pa to ni res, saj obstaja Bog. Moramo mu zaupati, ker je On tisti, ki je naš onkraj, naša moč. Vse se spremeni, če Njemu prepustimo prvo mesto. To je spreobrnjenje: Gospodu zadoščajo naša odprta vrata, da bi vstopil in naredil velike reči, tako kot sta zadoščala puščava in Janezove besede, da je prišel na svet.
Prosimo za milost upanja
Prosimo za milost, da bi verovali, da se z Bogom stvari spremenijo; da On ozdravlja naše strahove, zaceli naše rane, suhe kraje spremeni v izvire voda. Prosimo za milost upanja. Upanje je namreč tisto, ki oživlja vero in ponovno vnema dejavno ljubezen. Upanje je tisto, po čemer danes žeja puščave sveta. In medtem ko nas to naše srečanje obnavlja v Jezusovem upanju in veselju, ter se veselim, da sem z vami, prosimo našo Mater, Vsosveto, naj nam pomaga, da bomo kakor ona, razširjevalci upanja, sejalci veselja okoli nas. Upanje, bratje in sestre, nikoli ne osramoti. Ne le kadar smo zadovoljni in smo skupaj, ampak vsak dan, v puščavah, v katerih živimo. Tam je namreč naše življenje, z Božjo milostjo, poklicano, da se spreobrne. Tam, v mnogih naših puščavah notranjosti ali okolja, je življenje poklicano cveteti. Naj nam Gospod da milost in pogum, da bi sprejeli to resnico.
Ob koncu svete maše v Atenah je papež Frančišek izrekel še naslednjo zahvalo:
Dragi bratje in sestre, ob koncu te slovesnosti želim izraziti svojo hvaležnost za sprejem, ki sem ga bil deležen med vami. Iz srca hvala! Efcharistó! [Hvala!]
Iz grščine je izšla za vso Cerkev ta beseda, ki povzema Kristusov dar: evharistija. In tako je za nas kristjane zahvala vpisana v srce vere in življenja. Naj Sveti Duh iz vsega našega obstoja in delovanja naredi evharistijo, zahvalo Bogu in dar ljubezni za brate.
Ponovno izražam svojo iskreno hvaležnost civilnim oblastem, gospe predsednici Republike, ki je tukaj prisotna, in bratom škofom ter vsem, ki so na različne načine sodelovali pri pripravi in organizaciji tega obiska. In hvala zboru, ki nam je pomagal tako dobro moliti. Hvala vsem!
Jutri bom zapustil Grčijo, vendar pa ne bom zapustil vas! Ponesel vas bom s seboj, v spominu in v molitvi. In tudi vas, prosim, še naprej molite zame. Hvala.
Vir: Vatican News
Foto: Vatican News
Obj.: M. B.
Povej naprej.
Oglejte si še
