Nedelja, 2. januar: Druga nedelja po božiču

Ustavimo se pred tem čudovitim evangeljskim odlomkom z notranjim razpoloženjem in z vprašanji nekoga, ki ga prvič posluša. Kdo je ta Beseda, o kateri teče beseda? Beseda tukaj pomeni Božjega Sina, drugo osebo Svete Trojice, ki ob koncu prologa dobi ime Jezus Kristus. Kaj pomeni izraz Beseda?

Prolog lahko beremo kot veličasten pogled vere na Boga, človeka in svet. To je povzetek vsega. Danes imamo radi vse kompaktno, se pravi zgoščeno na majhnem prostoru. Kompaktno je magična beseda trgovine: kompaktni disk, kompaktni slovarji, kompaktni priročniki. Prolog je nekaj podobnega na duhovnem področju. Vse, kar nam bistvenega pove vera o Bogu, o človeku in o svetu, predvsem pa o Kristusu, je povzeto na tej strani.

Meni se zdi tako veličasten, tako mogočen tale odlomek!
Ob njem se sprašujem o vrednosti besede, ki jo izgovarjam, o tem, kako doživljam besedo, ki prihaja do mene.
O tem, kdaj Božjo besedo dojamem res kot Besedo.
Ali jo lahko doživljam kot nekaj živega, kot Življenje, če pride iz ust človeka, ki mu ne zaupam, ki mu ne verjamem …
Ali more govoriti človek Božjo besedo, če ni čistega srca?
Ali ostane beseda sveta tudi, če pride iz umazanih ust?
Kakšne so besede iz mojih ust?
Božja beseda je prišla med nas, toda svet je ni sprejel …
Sem tudi jaz ta  “svet”?
Tudi nas pošilja Bog – prav tako kot Janeza Krstnika – vsak od nas je poslan … Poslani smo drug drugemu, poslani z besedo, ki naj postane meso, ki naj postane živa … življenje … Z besedo, ki rodi …

Končno stopi pred nas Človek kot bitje, ki ga je Bog ustvaril svobodnega. Lahko sprejme luč in moč, da bi postal Božji Otrok ali pa vero zavrže in ostane v temi.

»In luč sveti v temi,
a tema je ni sprejela …
Tistim pa, ki so jo sprejeli,
je dala moč, da postanejo Božji otroci.«

Luč in življenje imamo od njega, od Besede:

»V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.«

Te trditve se lahko zdijo abstraktne, zelo daleč od zanimanja današnjih ljudi ali pa morda lahko v hipu popolnoma spremenijo življenje kakšnega človeka, če nekega dne ta luč začne resnično »svetiti« nad teboj.

»In Beseda je postala meso in se naselila med nami.« Božič je za mnoge med nami boleč praznik. Naši dnevi niso več srečni. Doživljamo izključenost. Nimamo več družin v katerih bi se skupaj veselili. Polno je razbitih družin. Polno je nesprejetosti v naših odnosih. A Bog je našo zgodbo naredil za svojo tako, da je začel z Jožefom in Marijo, ki sta bila sama in nesprejeta. Nikjer nista našla prenočišča. Le nekaj pastirjev je delalo na bližnjih gričih. Nihče se ni brigal zanju.

Kje naj torej jaz začnem?

Ko rečemo, da je Božič, povemo, da je Bog izrekel svetu svojo zadnjo, najglobljo, in najbolj čudovito besedo prav po utelešeni Besedi. Te besede ni več moč vzeti nazaj, ker je dokončno Božje dejanje, ker je Bog sam med nami in v svetu. In ta beseda pomeni: Ljubim te – tebe, svet in vse človeštvo.

V času, v katerem smo dobesedno pod poplavo besed, sporočil, oglasov, izrečenih in natisnjenih besed, je potreben posebne vrste post; post od besed. Naj iz naših ust ne prihajajo nepotrebne besede, v nas pa naj ne vstopa množica nekoristnih, celo praznih in škodljivih besed. Potrebno se je razstrupiti. Manj govoriti in več narediti.

Konkretno se lahko odločimo, da bomo storili kakšno dobro delo, kakšno domače opravilo, ne da bi o tem komu govorili, preprosto molče, da bi nekako nadomestili za vse tiste priložnosti, ko smo govorili, kaj vse bi bilo potrebno storiti, sami pa tega nismo naredili. V sebi razvijajmo čut za stvari, ki ostanejo na skrivnem med nami in Bogom ali pa vsaj med nami in našo vestjo.

Trditev, s katero se sklene Janezov prolog nam omogoča videti osrednje mesto Besede v našem odnosu do Očeta.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: splet

Obj.: M. B.