Papež Frančišek o dveh glagolih: Vstati in urno hoditi

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja četrte adventne nedelje pripoveduje o Marijinem obisku Elizabete« (prim. Lk 1,39-45). S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na  4. adventno nedeljo.

Ko je prejela angelovo oznanilo, Devica ni ostala doma, da bi premislila, kaj se je zgodilo in razmislila o problemih in nepredvidljivostih, ki jih prav gotovo ne bo malo, ker revica ne bi vedela, kaj storiti z to novico, saj jo s kulturo tistega časa ni razumela. Nasprotno, najprej pomisli na tistega, ki potrebuje pomoč. Namesto da bi bila sklonjena nad svojimi problemi, misli na tiste, ki potrebujejo pomoč, misli torej na Elizabeto svojo sorodnico, ki je že ostarela in noseča, kar je nekaj nenavadnega in čudežnega. Marija se z velikodušnostjo odpravi na pot, ne da bi se pustila prestrašiti nevšečnostim poti, saj je tako odgovorila na notranjo težnjo, ki jo kliče, naj ji bo blizu in ji pomaga. Dolga pot je. Kilometri in kilometri in ni bilo avtobusa, ki bi šel tja. Morala je iti peš. Ona gre ven, da bi pomagala ter podelila svoje veselje. Marija Elizabeti podari Jezusovo veselje. Veselje, ki ga je nosila v srcu in v maternici. Gre k njej in razglasi svoja občutja. To izlitje občutij je prešlo v molitev, v Magnifikat, ki ga vsi poznamo. Marija, kakor pravi besedilo, je »vstala in hitro šla« (v. 39).

Vstala je in šla. Na zadnjem delu adventne poti se pustimo voditi tema dvema glagoloma. Vstati in urno hoditi, sta dve gibanji, ki ju je storila Marija in ki vabi tudi nas, da to storimo pred Božičem. Najprej vstati. Po oznanilu angela se za Devico kaže težko obdobje, saj jo njena nenadejana nosečnost izpostavlja nerazumevanjem in tudi težkim kaznim, celo kamenjanju, kot je bilo v kulturi tistega časa. Predstavljamo si, koliko misli in vznemirjenj je imela. Vsekakor ji to ne vzame poguma in ne obupa, temveč vstane. Ne povesi pogleda na probleme, temveč ga dvigne k Bogu. Ne misli, koga bi prosila pomoč, temveč komu bo prinesla pomoč. Vedno misli na druge. Marija je takšna, da vedno misli na potrebe drugih. Isto bo storila pozneje na svatbi v Kani, ko bo opazila, da je zmanjkalo vina. To je sicer problem drugih ljudi, a ona misli na to in skuša najti rešitev. Marija vedno misli na druge. Misli na nas…

Od Marije se naučimo tega načina odzivanja, da vstanemo, še zlasti ko je nevarnost, da nas lahko problemi potrejo. Vstati se, da ne ostanemo pogreznjeni v probleme, toneč vedno bolj v samopomilovanje ter padajoč, kar je žalostno, v žalost, ki nas hromi. Toda zakaj vstati? Zato, ker Bog je velik in pripravljen dvigniti nas, če mu iztegnemo roko. Vanj vrzimo negativne misli, strahove, ki hromijo vsak zagon in onemogočajo iti naprej. Zatem pa napravimo kot Marija. Ozrimo se na okoli in poiščimo osebo, ki bi ji lahko bili v pomoč. Morda je kakšen ostareli, ki ga poznam in mu lahko ponudim svojo pomoč, družbo. Vsakdo naj pomisli. Narediti uslugo neki osebi, neko prijaznost, telefonski klic? Toda komu naj pomagam? Vstanem ter pomagam in tako s tem, ko pomagam drugim, pomagam samemu sebi dvigniti se iz težav.

Drugo gibanje je urno hoditi. To ne pomeni, da ravnamo vznemirjeno, razburjeno.  Gre namreč za to, da preživljamo svoje dni z radostnim korakom, gledajoč pred sabo z zaupanjem, ne da bi zapadli v naveličanost, v suženjstvo pritoževanja, – to pritoževanje uniči veliko življenj. Nekdo si to posvoji in se pritožuje, pritožuje in življenje gre navzdol. Pritoževanje te vedno potiska k temu, da poiščeš nekoga, na kogar zvrneš krivdo.

Marija gre proti Elizabetini hiši z urnim korakom tistega, ki ima srce in življenje napolnjeno z Bogom, napolnjeno z veseljem. Vprašajmo se torej zaradi naše koristi, kakšen je moj korak? Sem pozitiven ali pa se zadržujem v melanholiji? Grem z upanjem naprej ali pa se zaustavljam ter objokujem samega sebe? Če gremo naprej z utrujenim korakom godrnjanja in klepetanja, ne bomo nobenemu prinesli Boga, prinesli bomo samo zagrenjenost, temačne stvari. Zelo dobro dene gojenje zdravega humorja, kakor sta to počela sv. Tomaž Moore ali sv. Filip Neri. Lahko prosimo za to milost, torej za milost zdravega humorja.  To zelo dobro dene. Ne pozabimo, da je prvo dejanje dejavne ljubezni, ki ga storimo bližnjemu to, da mu ponudimo veder in nasmejan obraz ter mu prinesemo Jezusovo veselje, kakor je to storila Marija Elizabeti.

Naj nas Božja Mati prime za roko, naj nam pomaga vstati in urno hoditi proti Božiču.

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.