Grškokatoliška škofija Homs v Siriji je tako kot Cerkve drugih katoliških obredov in krščanskih veroizpovedi utrpela veliko škodo zaradi vojne. Mednarodna pomoč je bistvena za obnovo verskih objektov, brez katerih si je težko predstavljati vrnitev krščanske skupnosti.

Papeška ustanova »Pomoč Cerkvi, ki trpi«, je pred kratkim namenila pet milijonov evrov za financiranje projektov v Libanonu in Siriji. Brez te podpore krščanske skupnosti v Siriji, ki jo že več kot deset let pesti vojna, ne bi mogle ponovno moliti v cerkvah, ki so bile poškodovane, izropane ali celo bombardirane.

Uničena mesta

V Homsu sta bili v preteklih letih s sredstvi omenjene papeške ustanove obnovljeni grškokatoliška nadeparhija in katedrala, ki se nahajata v središču tretjega najbolj naseljenega mesta v državi. Grškokatoliški škof msgr. Jean Abdo Arbach je povedal, da ob povratku v Homs, ni mogel vstopiti v stolnico, ker so jo še vedno oblegali oboroženi moški. Prvič mu je to uspelo 9. maja 2014, ko je bilo mesto popolnoma uničeno, vse hiše so bile porušene, v mestu pa je bilo le 20 kristjanov.

Po obnovi vrnitev družin

Msgr. Arbach je zavihal rokave in dejavno sodeloval najprej pri obnovi nekaterih hiš, sedeža škofije in nato katedrale. Tako so se v mesto vrnile številne krščanske družine različnih veroizpovedi. Zaenkrat jih sicer ni veliko, vendar je to že majhno znamenje. Tudi grška pravoslavna cerkev je po zaslugi 140 družin ponovno zaživela. Pred vojno je bila to največja skupnost. Med obnovitvenimi deli so odkrili tudi starodavno podzemno cerkev iz časa prvih kristjanov na tem področju, ki so se skrivali in molili v votlinah, izkopanih pod zemljo.

Poleg vojne tudi ekonomska kriza, pandemija in sankcije

Nadalje je msgr. Arbach poudaril, da je trenutna situacija celo težja kot v času vojne, ki se je v Homsu končala leta 2014 po sporazumu med »teroristi« in vladnimi silami. Med vojno so se Bogu zahvaljevali, da jim ni nič manjkalo – meje med Libanonom in Jordanijo so bile namreč odprte, tako da so se lahko tudi premikali. Po besedah grškokatoliškega škofa se zdi paradoksalno, vendar pa je dejstvo, da so prebivalci zelo občutili posledice po vojni: predvsem zaradi ekonomske krize in pandemije, ki sta bili razlog za zaprtje meje s sosednjim Libanonom. Poleg tega jih so jih prizadele tudi sankcije proti Siriji, ki jih je ameriški predsednik Donald Trump uvedel z zakonom Cezar, ki ga je podpisal leta 2019. Od takrat so se vsa tuja podjetja umaknila z ozemlja in tako Sirce prepustila njihovi usodi. Msgr. Arbach je dejal, da so se naenkrat znašli v situaciji, »kot da bi bili oblegani.« Niso se mogli več premikati, niso imeli več denarja v rokah, ni bilo več uvoza ali izvoza in cene so skokovito narasle. Ljudje so se znašli na dnu.

Družine v kratkem času postale revne

Zato so se družine v zelo kratkem času znašle v revščini: to je bilo mogoče opaziti predvsem v vaseh na obrobju Homsa, Damaska in Alepa, saj nihče ni imel dovolj denarja, da bi prišel do njih. Hkrati je prišlo do razkroja zdravstvene službe, saj ji primanjkuje sredstev. Kirurški poseg, ki je pred vojno stal 200.000 sirskih lir, zdaj stane 2 milijona. Enako velja za zdravila, ki so zaradi zelo visokih cen nedosegljiva.

Elektrika je na voljo le dve uri na dan

V Homsu imajo vsak dan le dve uri elektrike. V večini družin, ki si ne morejo privoščiti zasebnega ali skupnega generatorja, za katerega je treba plačati bencin, je vse v hiši izklopljeno. Hladilnik, pralni stroj, televizija. Ko se bliža zima in postane hladno, je ogrevanje zaradi cene mazuta, kurilnega olja, nedosegljivo razkošje.

Nekateri kristjani še vedno odhajajo

Vse to ne pripomore k vrnitvi kristjanov. Nasprotno, na koncu pobegnejo še tisti, ko so do sedaj vztrajali. Mladi v svoji državi ne vidijo prihodnosti, zato zapadejo v oblike tesnobe in depresije. Ob tem je msgr. Arbach navedel primer desetih družin, ki so prodale vse, da bi odšle v Belorusijo, zdaj pa so obtičale na meji s Poljsko in ne morejo nikamor. Skrbi ga, kaj se bo z zgodilo z njimi, če vse izgubijo.

Mladi nimajo več dostopa do izobraževanja

V vsej situaciji ostaja pomembno vprašanje tudi vidik izobraževanja. Veliko otrok in mladih ne hodi več v šolo, saj so prisiljeni opravljati priložnostna dela, s katerimi prispevajo k družinskemu dohodku, da lahko kaj postavijo na mizo. Poleg tega je potrebno poudariti, da je bila večina šol uničenih, obnovljenih pa je zaenkrat zelo malo. Po besedah msgr. Arbacha je bistvenega pomena, da se otrokom zagotovi dostop do izobraževanja, saj sicer ne bodo imeli prihodnosti, ko bodo odrasli.

Upanje, da bodo sankcije odpravljene

Zato je po njegovem mnenju potrebno razmišljati in prositi Boga, naj prebudi vest voditeljev, da bodo odpravljene sankcije proti Siriji in se bo lahko ponovno odprla svetu. Upajo, da bodo z obnovo mnogi dobili delo, dostojno plačo, dostojanstvo in mir. Konec sankcij bi prav tako spodbudil kristjane, da bi se vrnili. Njihova prisotnost je po prepričanju msgr. Arbacha zelo pomembna ne le za Sirijo, ampak tudi za države Bližnjega vzhoda. »Kot škofje in Božji služabniki moramo sodelovati z dobrodelnimi ustanovami, kot so »Pomoč Cerkvi, ki trpi«, l’Oeuvre d’Orient in vse druge organizacije, da bi okrepili in ukoreninili našo prisotnost, našo pravico, naše dostojanstvo državljanov v naši državi in v naši deželi,« je sklenil svoje razmišljanje grškokatoliški škof v Homsu.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.