Kateheza p. Frančiška: Sveti Jožef, oče v nežnosti

Med splošno avdienco, ki je potekala v dvorani Pavla VI., je papež Frančišek govoril o svetem Jožefu kot očetu nežnosti. Izpostavil je potrebo po »revoluciji nežnosti« ter dejal, da se Bog ne boji naših grehov in slabotnosti, temveč zaprtosti našega srca. Posebej je spomnil na osebe v zaporih ter poudaril, da je v vsaki obsodbi okno upanja.

Svetopisemski odlomek: Oz 11,1.3-4

Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil,
iz Egipta sem poklical svojega sina.
Jaz sam sem Efrájima učil hoditi,
jemal sem jih na svoje lakte,
pa niso spoznali, da skrbim zanje.
Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi,
z vrvicami ljubezni,
bil sem jim kakor tisti,
ki si vzdigujejo otroka k licu,
počasi sem mu dajal jesti.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes bi želel poglobiti lik svetega Jožefa kot očeta v nežnosti. V apostolskem pismo Patris corde (8. december 2020) sem razmišljal o tem vidiku nežnosti pri osebnosti svetega Jožefa. Čeprav nam evangeliji ne govorijo o podrobnostih, kako je uresničeval svoje očetovstvo, pa smo lahko prepričani, da je kot »pravični« mož to bil tudi pri vzgajanju Jezusa. »Jožef je videl, kako je Jezus iz dneva v dan “napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh” (Lk 2,52). Kakor je Gospod storil Izraelu, tako ga je on “učil hoditi, ko ga je držal za roko. Zanj je bil kot oče, ki dviga otroka k licu, ki se sklanja k njemu, da bi mu dajal jesti” (prim. Oz 11,3-4)« (Patris corde, 2). Ta definicija iz Svetega pisma je lepa in prikazuje Božji odnos z Izraelovim ljudstvom. Enak odnos je bil odnos svetega Jožefa z Jezusom.

Evangeliji potrjujejo, da je Jezus vedno uporabljal besedo »oče«, ko je govoril o Bogu in njegovi ljubezni. V mnogih prilikah je glavni lik oče (Prim. Mt 15,13; 21,28-30; 22,2; Lk 15,11-32; Jn 5,19-23; 6,32-40; 14,2; 15,1.8). Med najbolj znanimi je zagotovo prilika o usmiljenem Očetu, o kateri pripoveduje evangelist Luka (prim. Lk 15,11-32). Ravno v tej priliki je poleg izkušnje greha in odpuščanja izpostavljen tudi način, kako odpuščanje doseže osebo, ki je storila napako. Besedilo pravi takole: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20). Sin je pričakoval kazen, pravico, po kateri bi mu v najboljšem primeru bilo dodeljeno mesto med služabniki, a se znajde v očetovem objemu. Nežnost je večja od logike sveta. Je nepričakovani način, kako zadostiti pravici. Zato ne smemo nikoli pozabiti, da se Bog ne boji naših grehov. To si dobro vtisnimo v spomin. Bog se ne prestraši pred našimi grehi, večji je od naših grehov. Je oče, je ljubezen, je nežen. Ne boji se naših napak, naših padcev, ampak se boji zaprtosti našega srca. To je, zaradi česar trpi. Boji se našega pomanjkanja vere v njegovo ljubezen. Obstaja velika nežnost v izkušnji Božje ljubezni. In lepo je pomisliti, da je to stvarnost Jezusu prvi posredoval ravno Jožef. Kajti Božje stvari pridejo do nas vedno po človeški izkušnji. […]

Lahko se torej vprašamo, ali smo tudi mi izkusili to nežnost in ali smo postali njene priče. Razmislimo. Nežnost namreč ni najprej čustveno ali sentimentalno vprašanje. Je izkušnja, da se čutimo ljubljene in sprejete ravno v svojem uboštvu in bedi.

Bog se ne zanaša le na naše talente, ampak tudi na našo odrešeno slabotnost. Naša slabotnost je odrešena in on ji zaupa. Sveti Pavel, na primer, zaradi tega pravi, da obstaja načrt tudi za njegovo slabotnost. Skupnosti v Korintu takoli piše: »Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: “Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.”« (2 Kor 12,7-9). Gospod nam ne odvzame vseh slabotnosti, ampak nam z njimi pomaga hoditi, tako da nas prime za roko. Kako to? Ja, za roko prime naše slabotnosti, nas skupaj z našimi slabotnostmi, blizu nam je. To je nežnost. Izkušnja nežnosti je v tem, da vidimo Božjo moč, kako gre ravno skozi tisto, kar nas dela slabotne; vendar pod pogojem, da se odvrnemo od pogleda hudiča, ki »nas sili, da gledamo našo slabotnost z negativno sodbo«, medtem ko jo Sveti Duh »osvetljuje z nežnostjo« (Patris corde, 2). »In nežnost je najboljši način, da se dotaknemo tega, kar je krhkega v nas. […]  Poglejte, kako se bolničarke in bolničarji dotikajo ran bolnikov: z nežnostjo, da jih ne bi še bolj ranili. Tako se Gospod dotika naših ran, z isto nežnostjo. Zato je pomembno srečati Božje usmiljenje, zlasti v zakramentu sprave in v osebni molitvi k Bogu, ko doživimo resnico in nežnost. Paradoksalno je, da nam tudi hudič lahko pove resnico: je lažnivec, vendar se izmuzne, da bi nam povedal resnico in pripeljal do laži; vendar pa hudič to dela, da bi nas obsodil. Gospod nam pove resnico in steguje roko, da bi nas rešil.  Vemo pa, da nas Resnica, ki prihaja iz Boga, ne obsoja, ampak nas sprejema, nas objame, nas podpira, nam odpušča« (Patris corde, 2). Bog vedno odpušča: vtisnite si to v misli in srce. Bog vedno odpušča. Mi smo tisti, ki se utrudimo prositi za odpuščanje. A On vedno odpusti. Tudi najslabše stvari.

Dobro bo za nas, če bomo pogledali sebe v Jožefovem očetovstvu, ki je zrcalo Božjega očetovstva, in se vprašali, ali Gospodu dovolimo, da nas ljubi s svojo nežnostjo ter tako vsakega od nas spreminja v moškega in žensko, ki sta sposobna ljubiti na enak način. Brez te “revolucije nežnosti” – potrebna je revolucija nežnosti – tvegamo, da bomo ostali ujeti v pravičnosti, ki nam ne dopušča, da bi z lahkoto vstali in ki odrešenje zamenjuje s kaznijo. Zato se danes želim na poseben način spomniti naših bratov in sester, ki so v zaporu. Prav je, da tisti, ki je storil napako, za to plača, a je enako prav, da se za svojo napako lahko odkupi. Ne morejo biti obsodbe brez oken upanja. Vsaka obsodba ima vedno okno upanja. Pomislimo na naše brate in sestre v zaporih in pomislimo na Božjo nežnost do njih in molimo zanje, da bi našli v tem oknu upanja izhod v boljše življenje.

Sklenimo s to molitvijo:
Sveti Jožef, oče v nežnosti,
nauči nas sprejeti, da smo ljubljeni
ravno v tistem, kar je v nas najslabotnejšega.
Pomagaj nam, da ne bomo postavili nobene ovire
med svoje uboštvo in veličino Božje ljubezni.
Spodbudi v nas željo, da bomo pristopili k spravi,
da bi se nam odpustilo in bi zmogli ljubiti z nežnostjo
naše brate in sestre v njihovem uboštvu.
Bodi blizu tistim, ki so se zmotili in zato plačujejo ceno;
pomagaj jim najti skupaj s pravičnostjo tudi nežnost za nov začetek.
In nauči jih, da je prvi način sprave iskreno prositi odpuščanje
ter tako čutiti Očetovo ljubkovanje.
Amen.

Vir: RV

Obj.: L.M.

Ilustracija: Urša Rožič