V pripravi na praznik Gospodovega darovanja v templju, ko obhajamo dan posvečenega življenja, sta kardinal João Braz de Aviz in nadškof José Rodriguez Carballo, prefekt in tajnik Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, posvečenim osebam napisala posebno pismo.

Drage vse in vsi,

ob 26. dnevu posvečenega življenja se bomo v Rimu z veseljem udeležili obhajanja evharistije, ki jo bo v baziliki svetega Petra vodil papež Frančišek. Prepričana sva, da bo tudi v posameznih skupnostih in različnih škofijah po svetu 2. februar priložnost za srečanje, zaznamovano z Božjo zvestobo, ki se kaže v veselem vztrajanju številnih posvečenih moških in žensk v redovnih, meniških in kontemplativnih ustanovah, svetnih in »novih« inštitutih, članic reda devic, puščavnikov, članov družb apostolskega življenja vseh časov.

Lani sva vas ob isti priložnosti povabila, da bi udejanjali občestveno duhovnost (Vita consecrata, št. 40), da bi bili mojstri univerzalnega bratstva ter da bi sanjali kot eno človeštvo (Fratelli tutti, št. 8). Te besede so na nek način pripravile pot Cerkve, s katero smo pred kratkim pričeli z naslovom Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje in poslanstvo.

Tako se letos zaustavimo ob drugi besedi sinode, da bi povabili vsakega izmed nas, da bi izpolnil svoj delež, da bi sodeloval: nihče naj se ne izključi ali se počutiti izključenega s te poti; nihče naj ne misli »to me ne zadeva«. Vse in vsi smo povabljeni, da bi vstopili v »dinamiko vzajemnega poslušanja, ki poteka na vseh ravneh Cerkve in vključuje vse Božje ljudstvo.« (Papež Frančišek rimski škofiji, 18. septembra 2021)

Gre predvsem za pot, ki vsako skupnost poklicanih poziva, da bi bila viden izraz občestva ljubezni, odsev trinitaričnega odnosa, njegove dobrote in lepote, ki je more vzbuditi novo energijo za konkretno soočenje s sedanjim trenutkom. Če se vrnemo k svoji poklicanosti, ponovno najdemo veselje, ko čutimo, da smo del načrta Ljubezni, zaradi katerega so drugi bratje in sestre pred nami in z nami dali na razpolago svoje življenje. Koliko navdušenja na začetku naše zgodovine poklicanosti, koliko čudenja ob odkritju, da Gospod kliče tudi mene, da bi uresničil te sanje dobrega za človeštvo! Poživimo in skrbimo za našo pripadnost, saj dobro vemo, da sčasoma lahko izgubi moč, zlasti kadar privlačnost mi-ja zamenjamo z s silo jaz-a.

Prva oblika soudeležbe je torej pripadnost: ne morem sodelovati, če se vidim kot celota in se ne prepoznam kot del skupnega načrta, ter če se v meni ne ukorenini prepričanje, da »morajo biti telo in udje združeni, da bi živeli« ter da je »enotnost vedno boljša od konfliktov.« (Papež Frančišek, avdienca 19. junija 2013)

Ko hodimo po tej poti Cerkve, se vprašajmo, dragi bratje in sestre, kako je s poslušanjem v naših skupnostih: kdo so sestre in bratje, ki jih poslušamo, in še prej, zakaj jih poslušamo? To je vprašanje, ki si smo si ga poklicani zastaviti vse in vsi, saj se ne moremo imenovati skupnost poklicanih in še manj skupnost življenja, če je v njej kdo, ki ne sodeluje.

Vstopimo na to pot celotne Cerkve z bogastvom naših karizem in naših življenj, ne da bi skrivali napore in rane, trdni v prepričanju, da bomo lahko samo prejemali in dajali Dobro, kajti »posvečeno življenje se rodi v Cerkvi, raste in lahko obrodi evangeljske sadove samo v Cerkvi, v živem občestvu zvestega Božjega ljudstva.« (Papež Frančišek, 11. december 2021)

Udeležba torej postane odgovornost: ne moremo manjkati, ne moremo ne biti med drugimi in z drugimi, nikoli in še toliko bolj v tem pozivu, da bi postali sinodalna Cerkev! Še prej pa dobro vemo, da se sinodalnost začne znotraj nas: s spremembo miselnosti, z osebnim spreobrnjenjem, v skupnosti ali bratstvu, doma, pri delu, v naših strukturah, da bi se širili v službah in poslanstvu.

Gre za dinamiko, ki odločilno vpliva na naše življenje, je kot odmev prvega odgovora na Očetovo ljubezen, ki nas je dosegla. Prav tam, v tej dinamiki poziva in privolitve, je korenina te drže, da bi bili znotraj procesov, ki zadevajo življenje skupnosti in vsakega človeka; da bi na svojem telesu čutili rane in pričakovanja; da bi naredili, kar je v naši moči, začenši s tem, da bi vse položili v Božje roke z molitvijo; da se ne bi izogibali naporu, da bi pričevali o upanju, ter bi bili pripravljeni izgubiti, da bi le rasla tista skupna pot, ki se prične s poslušanjem, kar pomeni, da damo v svojem življenju prostor drugemu in resno upoštevamo to, kar je zanj pomembno.

Sodelovanje tako prevzame slog soodgovornosti, ki se še prej kot na organizacijo in delovanje Cerkve nanaša na njeno samo naravo, na občestvo ter na njen končni smisel: na misijonarske sanje, da bi dosegli vse, da bi skrbeli za vse, da bi čutili, da smo vsi bratje in sestre, skupaj v življenju in zgodovini, ki je zgodovina zveličanja.

Hodimo skupaj!

Naše korake izročava Mariji, skrbni ženi, in nad vsakogar kličeva Gospodov blagoslov.

 

kardinal João Braz de Aviz            nadškof José Rodriguez Carballo

prefekt                                                   tajnik

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.