Petek, 25. februar: Kdor se loči

Če se skupini moških, ki se med seboj pogovarjajo, pridruži ženska, včasih slišimo: “Hvala Bogu, da si prišla, tako smo vsaj ljudje!” Vsi vemo, da niti moški niti ženska nista popolna, celega človeka dobimo šele z združitvijo moške polovice z žensko polovico. “Iz te osnovne zakonitosti življenja,” piše akademik Anton Trstenjak, “ki najde svojo celoto in popolnost šele v združitvi moških lastnosti z ženskimi, izvira tudi človekovo prahrepenenje moškega bistva po ženskem in ženskega po moškem.”

To “prahrepenenje” s preprosto besedo imenujemo ljubezen. To čustvo se vleče nazaj vse do prvih začetkov človeškega rodu. Bog je videl Adama –bitje, ustvarjeno po njegovi podobi in sličnosti –, kako zaman išče svoj par med stvarmi, ki ga obdajajo. “Zanj se ni našla pomoč, ki bi bila njemu primerna.” Zato Bog Stvarnik uvidevno modruje: “Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.” In ustvaril je Evo, prvo ženo, mater vseh živih, in jo privedel –če govorimo po človeško –k Adamu. S tem je bila ustanovljena družinska skupnost, ki je od vseh človeških skupnosti najpomembnejša. Je podlaga za vse druge, širše skupnosti, kot so narod, družba pa tudi Cerkev. Po Božji podobi ustvarjeni človek je narejen tako, da ne more biti sam. V človeškem srcu je ljubezen, iskra podobnosti z Bogom, saj ljubezen povezuje med seboj tri Božje osebe. Ljubezen vedno potrebuje nekoga, da se mu razodene.

Večina ljudi na svetu ima “poklic”, da ob svojem času, ko dosežejo duševno in telesno zrelost, osnujejo skupnost, ki ji pravimo družina. O družini je bila napisana cela gora knjig in izrečenih je bilo veliko lepih in globokih misli. Temeljna pa je ta, ki jo je Jezus navedel pred farizeji: “Zaradi tega (zaradi ljubezni, medsebojne privlačnosti) bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.”Iz ljubezni, ki jo nosi v svojem srcu, in iz potrebe, da bi to ljubezen nekomu dal, v zameno pa bi od njega prejel ljubezen, zrel človek zapusti družino, v kateri se je rodil in kjer je odraščal. V družini ima vsakdo svoje poslanstvo in nalogo. Mož naj bi bil modra glava družine, žena pa njeno srce, ki s svojo prirojeno nežnostjo prinaša v družinsko skupnost toplino, brez katere ni zdrave rasti. Otroci naj bi s hvaležnim in učljivim srcem posnemali vse dobro, kar na starših vidijo. Krščanski zakonci imajo pravico in dolžnost, da vsak zase in drug za drugega prosijo Boga, naj v njih okrepi milost zakramenta svetega zakona. To ni enkrat za vselej sklenjeni obred, ampak neusahljivi vir milosti in moči, ki se mora stalno obnavljati. Otrok raste ob različnih vplivih, predvsem svoje domače družine. “Večine lastnosti, ki oblikujejo njegov značaj, se otrok naleze že zgodaj v domači hiši, v družini od staršev pa tudi od drugih članov družine,” piše dr. Anton Trstenjak, ko govori o odnosih med starši in otroki. “Glavni vpliv, s katerim starši oblikujejo svoje otroke, ni namerni zgled, temveč je njihovo vsakdanje ravnanje in govorjenje, pri katerem niti ne mislijo, da z njim vplivajo na otroke. Mirno lahko rečemo: glavni zgled, s katerim starši otroka vzgajajo, ni v tem, kaj delajo, kaj govorijo, marveč v tem, kaj in kakšni so.

“Prenesimo to pravilo na versko vzgojo. Pedagogi poudarjajo, da otrok podobo Boga oblikuje po podobi svojih staršev. Zato je zelo pomembno, da si starši prizadevajo za medsebojno spoštovanje in ljubezen. To je edino pravo ozračje vzgoje v družini, skupnosti, ki je toliko bolj posvečena, kolikor bolj v njej raste medsebojna spoštljiva ljubezen.

 

---

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.