Začetek škofijskega postopka za beatifikacijo Magdalene Gornik

V sredo 23. februarja 2022, bo v župnijski cerkvi sv. Marije Magdalene v Sodražici romarski shod ob začetku škofijskega postopka za beatifikacijo Magdalene Gornik.

Ob 15. uri bo molitvena ura za beatifikacijo, nato ob 16.00 sveta maša, ki jo bo daroval msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit. Začetek škofijskega postopka za beatifikacijo bo predstavil postulator msgr. mag. Franci Petrič.

Življenjepis Magdalene Gornik

19. julij 1835 – Na Gori pri Sodražici, natančneje v vasi Janeži št. 4, se rodi revnima staršema Ani in Jožefu Gornik tretji izmed sedmih otrok, deklica Magdalena. Istega dne jo krstijo v domači cerkvi Marije Snežne na Gori.

1835 – 1846 – Magdalena je čisto običajen otrok. Pomaga staršema pri kmečkem delu, rada je v družbi svojih vrstnic. Do ljudi je prijazna in ljubezniva. Prosti čas največkrat porabi za molitev, posebno ljubezen goji do Jezusa v Najsvetejšem zakramentu.

spomladi 1847 –  Magdalena doživi na njivi prvo srečanje z nebeško Gospo. Magdaleni se prikaže kot kmečka žena in jo vpraša komu bo darovala svoje delo in če kaj ljubi Jezusa. Magdalena ji odgovori, da bo darovala delo Jezusu in da Jezus najbolje ve, če ga ljubi. Žene namreč ni spoznala. Nato se ji ta predstavi kot Jezusova mati in mati vseh ljudi in da je namen njenega prihoda Magdaleno poučiti zakaj delati in komu delo darovati, ter da mora še močneje ljubiti njenega Sina – Jezusa. Magdalena naj se zahvaljuje Bogu za vse dobrote in mu daruje vsako delo. To videnje zelo globoko seže v Magdalenino srce, zato še več moli in se pozorno pripravlja na prejem prvega svetega obhajila.

1847 – Magdalena prejme prvo sveto obhajilo. Pri tem Bog vname tako gorečo ljubezen v njenem srcu, da ji telesne moči poidejo in komaj more priti od obhajilne mize nazaj na svoje mesto. Ko pade na kolena, da bi se zahvalila, zasliši glas z oltarja: »Nikomur ne povej, kar se ti je prigodilo.« Prepričana je, da slišijo glas tudi druge deklice. »Ne,« dalje sliši, »one ne slišijo tega glasu, ampak samo ti. Jaz sem tisti, ki si ga pravkar zaužila.«

Magdalena tega ne pove nikomur. Sama naprej raste v pobožnosti in pri vsaki sveti maši njeno srce bolj in bolj gori v ljubezni do Jezusa.

Obiskovati začne nedeljsko šolo, a ne dolgo.

advent 1847 – Magdalena hudo zboli.

januar 1848 – Zdravstveno stanje se tako poslabša, da mora ostati v postelji. Izredno potrpežljivo prenaša hude bolečine; nobenega vzdihljaja ali tožbe, ne kakega drugega znamenja nejevolje ni pri njej opaziti. Nobeno zdravilo ji ne pomaga. Bolezen se stopnjuje, bolečine postajajo vse hujše do avgusta 1848.Ohromijo ji noge.

2.avgust 1848 – Tega dne so bolečine tako hude, da Magdalena omedli. Ko se spet zave, zagleda pred seboj ženo bledega in žalostnega obraza in prijaznega pogleda. Žena ji naroči, da kadar bo morala kaj potrpeti naj prenese potrpežljivo in naj daruje vse bolečine Bogu; pri tem naj misli na Jezusovo trpljenje. Zaupa naj trdno v Jezusa, od njega bo vse dobila. »Svojo hrano boš za naprej od Boga prejemala, lakote in žeje ne boš več trpela.« Magdalena s tem drugim prikazanjem Matere Božje skoraj povsem ozdravi, le njene noge še ostanejo hrome

11.avgust 1848 – Magdalenino prvo zamaknjenje. V duhu je prestavljena na temno, strmo, ozko in trnjevo pot. Zasliši glas: »Če boš hotela v nebesa priti, boš morala po tej poti hoditi.« Magdalena se odloči, da bo sledila glasu, ki jo vabi na ozko, strmo in trnjevo pot, ki vodi v nebesa: »Rada, rada bom šla po tej poti.«

24.avgust 1848 – Od tega dne se pričenjajo Magdalenina redna zamaknjenja in videnja, ki trajajo vse do njene smrti. Pričenja se novo Magdalenino življensko poslanstvo: trpeti in klicati k pokori.

25. september 1848 – Od tega dne do svoje smrti Magdalena ne užije nobene zemeljske hrane več, razen kapelj vode. Njena hrana je zgolj sveta evharistija in nenavadna jed, ki jo prejema v zamaknjenju.

sreda pred adventom 1848 – Magdalena prejme stigme.

1848 – 1853 Magdalenina zamaknjenja in videnja spremljajo mnogi mistični pojavi, ki so potrdilo tega, da govori Bog po njej. Magdalena v stanju zamaknjenja opominja in vabi k pokori, spreobrnjenju in zadoščevanju za žalitve in pomanjkljivo izkazovanje ljubezni Bogu. Govori tudi o Božji kazni, če do spreobrnenja ne bo prišlo. Sicer pa so njeni govori osredotočeni na glavni cilj tega našega zemeljskega življenja: zveličanje vsakega posebej in s tem gledanje in slavljenje Boga.

V tem času jo po časopisih blatijo in preganjajo svetne oblasti. Cerkev oziroma tedanji ljubljanski škof Wolf jo brani pred svetno oblastjo, prepričan o njeni nedolžnosti (da ni prevarantka) in pobožnosti. Od 2. marca do 11. aprila 1852 poteka cerkvena preiskava v župnišču v Sodražici. Sodraški župnik Lesjak in drugi bližnji duhovniki se pretreseni prepričajo o pristnosti mističnih pojavov in o tem, da Magdalena ni prevarantka.

9. aprila 1855 – Bog ozdravi Magdalenine noge; Magdalena lahko po sedmih letih spet hodi. Toda Jezus ji v videnju pove, da kljub tej ozdravitvi ne bo na svetu brez trpljenja.

1867 – Župnik Janez Kaplenek vzame Magdaleno z njenima sestrama (Apolonijo in Marijo) v župnišče na Faro pri Blokah. Tam Magdalena živi vse do Kaplenekove smrti, leta 1893.

1867–1893 – Magdalenina zamaknjenja, videnja, neuživanje hrane in drugi mistični pojavi se nadaljujejo. Veliko trpljenja ji povzroča svetna oblast, ki jo prvih šest let bivanja na Blokah zopet preganja; ob njeno biološko življenje in mistične pojave se spotikajo tudi drugi obrekljivi jeziki ji napravljajo veliko moralno trpljenje. Njenih zamaknjenj in mističnega podoživljanja Kristusovega trpljenja se posebno na veliki teden udeležijo mnogi izobraženi ljudje iz mest; med njimi visoki cerkveni in svetni dostojanstveniki. Na Blokah z njo naveže stike tudi dr. Frančišek Lampe, pomemben slovenski filozof, teolog, pisatelj in urednik in jo spremlja skorajda do konca njenega življenja.

1893 – Magdalena se preseli s sestrama nazaj na Goro pri Sodražici. Živi skupaj s sestrama v vasi Petrinci vse do svoje smrti. Ne uživa nobene zemeljske hrane, še vedno prejema mistično obhajilo in nenavadno jed. Še vedno jo obiskujejo mnogi obiskovalci z različnimi željami in nameni. Pogosto podoživlja Kristusovo trpljenje.

23. februar 1896 (prva postna nedelja) – Magdalenina smrt. Umre v zamaknjenju. Vzrok smrti naj bi bila tuberkuloza.

26. februar 1896 – Magdaleno pokopljejo na gorniškem pokopališču. Za njenim pogrebom gre le nekaj domačinov. Ker je Magdalena vedno imela veliko obiskovalcev, je njena sestra Apolonija v zadnji bolezni večkrat Magdaleni izrazila skrb zaradi njenega pogreba, kako bodo takrat vse ljudi, ki bodo prišli, postregli in prenočili, pa jo je Magdalena pomirila, rekoč: »Le mirna bodi, ljubi Bog bo vse prav naredil.« In njena napoved, oziroma trdno zaupanje v Boga, da bo Bog poskrbel tudi za njen pogreb, se je uresničila. Zaradi izredno debele snežne odeje, se pogreba udeleži le osem do deset domačinov. Magdaleno pokopljejo v grob njenih staršev.