Kardinal Czerny med begunci v Budimpešti: Beguncem želim prinesti papeževo bližino

Prefekt ad interim Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju, kardinal Michael Czerny, je v torek, 8. marca, prispel na Madžarsko. Na glavni železniški postaji v Budimpešti se je srečal z begunci, ki bežijo iz Ukrajine, vsak s svojo zaskrbljenostjo, bolečino, zgodbo.

Tatiana je stara 31 let, a pravi, da se počuti, kot da bi jih imela enkrat več. Pred štirimi dnevi je zapustila svojo hišo na podeželju blizu mesta Krivji Rog, z vlakom najprej prišla v Lvov, od tam pa v Budimpešto. Nekaj ur po tistem, ko je zapustila svojo domačo vas, so nanjo začele padati bombe. Pove, da zadnje dni ni zatisnila očesa. Doma je pustila kravo, piščance, koze in ostale živali, ki jih je vzrejala skupaj s svojimi starši. S sabo je vzela samo mladega mucka, ki se skriva v kapuci njenega plašča. »Slep je,« pravi, »otroci so me prosili, naj s sabo vzamemo vsaj njega.«

S Tatiano sta prišli njena mama in sestra ter sedem otrok. Dva sta Tatianina otroka, dva sta njena nečaka, trije so njeni mlajši bratje. Igrajo se sredi kupa nahrbtnikov, torb in vrečk, v katerih je trenutno vse njihovo življenje. Ponoči nameravajo zapustiti Madžarsko, da bi prišli v Italijo, kjer imajo sorodnike. Več kot pet ur čepijo v enem od kotov postaje Kelety, od koder peljejo mednarodni vlaki.

Na železniško postajo Kelety, ki je že leta 2015 bila polna beguncev iz Sirije, se je najprej napotil tudi kardinal Czerny, ki je na Madžarsko prišel v papeževem imenu, da bi prinesel bližino in podporo svetega očeta in »vsega krščanskega ljudstva« tistim, ki so zaradi vojnega nasilja prisiljeni zapustiti svoje domove in domovino. Na postajo vsak dan prispe od dva do pet tisoč oseb. Sprejema jih madžarska Karitas, ki skupaj z ostalimi organizacijami, med katerimi so tudi ekumenska in protestantske, pokrivajo pet mejnih prehodov z Ukrajino.

Vlada je zagotovila podporo za vsaj tri mesece, a begunci ne želijo ostati preveč časa na Madžarskem. Oditi želijo v Poljsko, Italijo in predvsem Nemčijo, ker upajo na večje zaposlitvene možnosti ali ker imajo tam sorodnike. »Madžarska je samo most,« pravi eden od duhovnikov, ki je prišel pomagat.

Ko na postajo pride kardinal je okoli poldneva in prostovoljci ravno pripravljajo sendviče in jih delijo za kosilo. Otroci dobijo še tablico čokolade in sadni sok, ki ga popijejo na pol in ga pustijo mamam, da bi se šli igrat. Lovijo se ali pa drsajo po marmornih tleh in se zamotijo na svoj način, medtem ko jih mame gledajo z nagubanim čelom. Izmenično se zapodijo proti stojnicam, kjer so v škatlah igrače, plenice, obleke, zdravila, voda, hrana …

Ni omejitev – vsak lahko vzame kar želi in koliko želi. »Kdor hoče, vzame, kar potrebuje,« pojasni kardinalu Czernyju Gabor Csorba, diakon in odgovoren pri Karitas, ki na postaji koordinira pomoč. Večkrat ponovi, da pri pomoči beguncem ne gre samo za materialne stvari: »Begunci, ki pridejo z vlakom, so šli skozi birokratske kontrole in so bili deležni zdravniškega  pregleda v zvezi s covidom in ostalimi boleznimi. Ko pridejo sem, se povežemo z župani različnih okrožij. Več kot tisoč jih je, nas pa je okoli petnajst, a poskušamo na najboljši način organizirati sprejem in jih osebno spremljati.«

»Hvala za vaše delo,« spodbudi Czerny. Enako ponovi tudi eni od prostovoljk, ki ga prosi blagoslov zase in svoje sodelavce: »Papežev blagoslov.« »Vi ste papež?« vpraša nek moški, ki gre mimo, tudi sam begunec iz Ukrajine, a ne želi povedati od kod. Zaustavi se in govori s kardinalom, pravi, da bi ga rad vprašal nekaj stvari. Vpraša, kako je s potjo in potovanjem, predvsem pa ali je ta vojna vojna vseh ali pa vojna na račun nekaterih ljudi in manjšin. »Ves svet je vključen,« odgovori Czerny. Mnogi se mu približajo, da bi ga pozdravili, naredili kakšno fotografijo ali pa za kaj prosili. Mnogi samo opazujejo in se ne približajo. Predvsem tisti, ki stojijo v vrsti za karte – okoli šestdeset jih je in čakajo že nekaj ur.

Kardinal se zatem napoti proti skupini mladih, ki prihajajo in Nigerije: Isy, Christopher in Joyce so stari od 19 do 22 let. Zbežali so iz Ternopila, kjer so študirali medicino. V njihovih očeh in njihovem pripovedovanju ni obupanosti nekoga, ki je videl, kako se mu je zrušilo življenje. V Ukrajini so bili začasno in imajo družino, ki jih čaka doma. Enako povedo tudi Kitajci in Vietnamci, ki čakajo skupaj blizu vhoda na perone. Brez težav so zapustili Ukrajino po humanitarnih koridorjih. Pa vendar so vsi v stanju šoka. »Hočem se samo vrniti domov,« pravi Joyce kardinalu, ki mu stisne roko in odgovori: »Good luck. Bog naj te spremlja. Papež vam je blizu.«

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.