Ko vedenje otroka doživljam osebno

Neredko se zgodi, da otrok od staršev sliši podoben stavek: »To si naredil nalašč! Po vsem, kar naredim zate, se tako do mene obnašaš?!«

Nekaj, kar je posledica otrokove lenobe, egocentričnosti, nezrelosti in tudi greha, si starši interpretirajo kot osebno, v smislu, da otrok ruši njihovo avtoriteto. Otroka obtožijo za namen, ki ga ni imel.

Takšno pripisovanje namena povzroča napetost in oddaljenost v odnosu do otroka. Razmisliti moramo, koliko ima to morda opraviti z našimi tihimi pričakovanji, za katera mislimo, da jih bo otrok izpolnil. Ko jih ne izpolnjuje, njegov odklon vzamem osebno. Otroka dojemam kot svojega nasprotnika, namesto da bi se postavil na njegovo stran proti edinemu nasprotniku – grehu. In ko se nad otrokom jezim in bentim, predvsem zamudim priložnost, da bi se nanj odzval na način, ki ga od mene želi Bog.

 

Foto: freepik.com

Luka M.