Še trije dnevi nas ločijo od 36. apostolskega potovanja papeža Frančiška na Malto. Ta sredozemska država bo sprejela tretjega Petrovega naslednika: papež Janez Pavel II. jo je obiskal leta 1990 in 2001, papež Benedikt XVI. pa leta 2010 ob 1950-letnici brodoloma sv. Pavla na Malti.

Republika Malta je otoška država v Sredozemskem morju in najmanjša ter najjužnejša država Evropske unije. Od obale Sicilije je oddaljena 80 km, od Tunizije 284 km, od Libije pa 333 km. Država ima okoli 516.000 prebivalcev, stalno naseljena pa sta samo otoka Malta in Gozo. Glavno mesto je Valletta, uradna jezika pa sta malteščina in angleščina.

Malta je bila kljub svoji majhnosti vedno zelo pomembna, zlasti zaradi svoje strateške lege v osrčju Sredozemlja. Od leta 1800 je bila britanska kolonija, 21. septembra 1964 pa je postala neodvisna v okviru Commonwealtha. Od 13. decembra 1974 je parlamentarna republika, Evropski uniji pa se je pridružila leta 2004.

Malta je edina evropska država, v kateri je splav še popolnoma nelegalen, medtem ko je bila ločitev uzakonjena leta 2011. Gospodarstvo temelji predvsem na dejavnostih, povezanih s pristaniščem v prestolnici Valletta, na turizmu ter finančnih storitvah. Država se zaradi svojega geografskega položaja sredi libijsko-italijanske poti v zadnjih letih sooča z vse večjim migracijskim pritiskom, ki ga zaradi svojega omejenega ozemlja težko obvladuje.

Zgodovina Cerkve na Malti

Začetki Cerkve na Malti segajo v čas evangelizacije apostola Pavla. Kakor beremo v Apostolskih delih (27. in 28. poglavje), je na poti v Rim doživel brodolom na Malti (pozimi leta 60). Prvi škof je bil sveti Publij, ki je Cerkev na Malti vodil trideset let, nato pa je leta 112 v Atenah umrl mučeniške smrti. O prisotnosti kristjanov na otočju pričajo številni arheološki in drugi dokazi. Tako kot v drugih delih Rimskega cesarstva, je z Milanskim ediktom cesarja Konstantina leta 313 krščanstvo postalo enakopravno vsem drugim verovanjem, kar je pomenilo tudi konec preganjanj. V času ikonoklazma v prvi polovici 8. stoletja so bili današnji malteški otoki skupaj s Sicilijo, Kalabrijo in Ilirikom vključeni v bizantinsko Cerkev. Približno sto let, vse do izgona Bizantincev s strani Arabcev med letoma 869 in 870, je bila Cerkev na teh otokih grška. Grški vpliv se je nadaljeval tudi v obdobju muslimanske vladavine (870-1090), ki pa ni povsem odpravila krščanske prisotnosti na otočju, zlasti na otoku Gozo. Leta 1530 je cesar Karel V. prepustil malteško otočje vitezom reda svetega Janeza (Suvereni malteški viteški red), ki so bili po Sulejmanovem obleganju leta 1522 prisiljeni zapustiti Rodos. Otočje so zapustili leta 1798, ko ga je zavzel Napoleon Bonaparte. Leta 1817 je malteška škofija postala del cerkvene province nadškofije Palermo, leta 1844 pa je prišla pod upravo Svetega sedeža. Papež Pij XII. jo je povzdignil v metropolitansko nadškofijo. Republika Malta je 15. decembra 1965 vzpostavila diplomatske odnose s Svetim sedežem.

Katoliška Cerkev danes

Katoličani predstavljajo 85% prebivalcev in večina se redno udeležuje nedeljskih svetih maš, čeprav je v zadnjih letih opaziti postopen upad. V nadškofiji Malta in škofiji Gozo deluje 85 župnij. Cerkev na Malti ima šest škofov, 411 škofijskih duhovnikov, 305 duhovnikov redovnikov, 797 redovnic, 35 članov svetnih ustanov ter 1249 katehistov. V semenišču je letos 48 bogoslovcev. V okviru Cerkve deluje deset pastoralnih centrov, 81 karitativnih in socialnih centrov ter 74 vzgojnih in izobraževalnih ustanov, ki jih obiskuje 17.058 otrok in mladih.

Izzivi Cerkve

Največji izzivi, s katerimi se danes sooča Cerkev na Malti, so povezani s predajanjem vere v pluralističnem kontekstu, s krizo družine (predvsem po referendumu o ločitvi leta 2011 ter legalizaciji istospolnih zvez leta 2017). Pereča težava so tudi priseljevanja. Na tem področju Cerkev spodbuja ozaveščanje in kulturo sprejemanja in vključevanja ter zagotavljanje materialne pomoči priseljencem in beguncem prek Komisije za migracije. Prizadeva si za zaščito njihovih pravic. Škofje se zavzemajo tudi za varovanje stvarstva, zlasti za zaščito ozemlja pred zlorabami pri gradnji na obalah. Medškofijska komisija za okolje je večkrat opozorila na potrebo po zagotavljanju trajnostnega razvoja in ekologije.

Škofje in politični dogodki

Škofje so se izrekli tudi glede nekaterih političnih dogodkov, ki so v zadnjih letih zaznamovali državo. Leta 2019 so po razkritjih glede umora novinarke Daphne Caruana Galicia, ki so postavila pod vprašaj Muscatovo vlado, odločno pozvali k narodni enotnosti in k temu, da se delitve ne smejo še poglobiti. V sporočilu, ki je bilo takrat razposlano, so škofje vse vpletene strani pozvali, naj si »prizadevajo za skupno dobro malteške družbe v splošnem«; naj spodbujajo »pravičnost, resnico in poštenost«, se medsebojno spoštujejo ter »odločno zavrnejo vsakršno obliko nasilja.«
Boleče poglavje za malteško Cerkev so bile tudi zlorabe. Škofje so prosili za odpuščanje v sporočilu, objavljenem aprila 2010, tik pred obiskom papeža Benedikta XVI., ki se je na Malti srečal z osmimi žrtvami. Leta 2014 je krajevna Cerkev ustanovila Komisijo za zaščito mladoletnih in preprečevanje zlorab.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.