Papež Frančišek je danes dopoldne prispel na Malto. Dvodnevni obisk te otoške države je papeževo prvo mednarodno apostolsko potovanje v letošnjem letu, sicer pa že 36. v njegovem pontifikatu. Prva srečanja so bila državniške narave.

Na mednarodnem malteškem letališču, kjer je letalo pristalo ob 9.50, sta svetega očeta sprejela apostolski nuncij Alessandro D’Errico in predsednik države George William Vella. Sledil je vljudnostni obisk pri predsedniku republike v Palači velikega mojstra v Valletti, zatem pa še srečanje s predstavniki oblasti, civilne družbe ter člani diplomatskega zbora, med katerim je papež Frančišek imel svoj prvi govor na malteških tleh. Spregovoril je o temeljnih vrednotah evropskega prostora; poseben poudarek je naredil na migraciji, pri čemer je dejal, da drugi ni virus, pred katerim se je treba braniti, ampak je oseba, ki jo je treba sprejeti; ob koncu pa v ospredje postavil še vojno ter pozval, naj se ogromna sredstva, ki so še vedno namenjena oboroževanju, raje namenijo za razvoj, zdravje in prehrano.

Malta, srce Sredozemlja

Papež je dejal, da se Malto lahko opredeli kot »srce Sredozemlja«. In to ne samo zaradi njenega geografskega položaja. »Zaradi prepletanja zgodovinskih dogodkov in srečanja prebivalcev so ti otoki že tisočletja središče vitalnosti in kulture, duhovnosti in lepote, so križišče, ki je znalo sprejeti in uskladiti vplive z različnih strani,« je dejal sveti oče in zatem to »raznolikost vplivov« povezal z različnimi vetrovi, ki so značilni za državo. Kot je dodal, ni slučajno, da je na zemljevidih Sredozemlja roža vetrov pogosto postavljena v bližino otoka Malte. In ravno rožo vetrov s štirimi glavnimi vetrovi je papež vzel za izhodišče govora ter izpostavil »štiri temeljne vplive na socialno in politično življenje« Malte.

Evropski dom, edinost in mir

S severnimi vetrovi, ki pretežno pihajo na malteške otoke, je povezal Evropo in Evropsko unijo, ki je bila »zgrajena, da bi v njej prebivala velika družina, združena v varovanju miru«. »Edinost in mir sta darova, za katera malteški narod prosi Boga v svoji državni himni. »Mir sledi edinosti in iz nje izvira. To izpostavlja pomembnost skupnega dela, dajanja prednosti kohezivnosti pred vsako delitvijo, okrepitve skupnih korenin in vrednot, ki so oblikovale edinstvenost malteške družbe.«

»A da bi zagotovili dobro družbeno sobivanje, ni dovolj utrditi čut za pripadnost. Treba je okrepiti temelje skupnega življenja, ki sloni na pravu in zakonitosti. Poštenost, pravičnost, čut za dolžnost in transparentnost so bistveni stebri družbe, ki je civilno napredna. Prizadevanje za odstranitev nezakonitosti in korupcije naj je torej močno,« je dejal Frančišek. »Vedno se naj gojita zakonitost in transparentnost, ki omogočata izkoreninjenje pokvarjenosti in kriminala.«

Papež je tudi izpostavil, da je »evropski dom, ki si prizadeva pospeševati vrednote pravičnosti in socialne nepristranskosti, prav tako v prvi vrsti pri varovanju večjega doma stvarstva«. »Okolje v katerem živimo je dar nebes. Res je, da se na Malti, kjer sijajna lepota blaži težave, stvarstvo zdi kot dar, ki med preizkušnjami zgodovine in življenja spominja na lepoto bivanja na zemlji. Zato jo je treba varovati pred nenasitnim pohlepom, požrešnostjo denarja in gradbenimi špekulacijami, ki ne ogrožajo samo pokrajine, ampak tudi prihodnost. A varovanje okolja in socialna pravičnost pripravljata prihodnost in sta odlična načina, da se mlade navduši za dobro politiko ter se jih obvaruje pred skušnjavami brezbrižnosti in neangažiranosti.«

Zdrav razvoj, spomin in spoštovanje življenja

Za Malto so prav tako značilni zahodni življenjski slogi in razmišljanja, je nadaljeval Frančišek in na drugem mestu izpostavil, da to prinaša veliko dobrega, kot so vrednote svobode in demokracije, a prav tako tveganja, nad katerimi je treba bdeti, da se zaradi želje po napredku ne bi odtrgali od korenin. »Malta je čudovit “laboratorij organskega razvoja“, kjer napredovati ne pomeni odrezati korenin od preteklosti v imenu neke lažne blaginje, ki jo poleg pravice do kakršne koli pravice narekujejo profit, potrebe in potrošnja. Za zdrav razvoj je pomembno varovati spomin in spoštljivo tkati harmonijo med generacijami, ne da bi nas posrkale umetne homologacije in ideološke kolonizacije.«

»Temelj trdne rasti je človeška oseba, spoštovanje življenja in dostojanstva vsakega moškega in ženske,« pri čemer je papež dejal, da pozna zavzemanje Maltežanov za sprejemanje in zaščito življenja. Spomnil je, da so že v Apostolskih delih odlikovali po tem, da so »rešili veliki ljudi«, ter spodbudil: »Opogumljam vas, da še naprej branite življenje od začetka do naravne smrti, a da ga vsak trenutek varujete tudi pred odmetavanjem in zanemarjanjem. Mislim predvsem na dostojanstvo delavcev, ostarelih in bolnih. In na mlade, ki so v nevarnosti, da zavržejo neizmerno dobro, ki ga imajo, in sledijo slepilom, ki v notranjosti puščajo veliko praznino. To namreč povzročajo razbohoteno potrošništvo, zaprtost pred potrebami drugih in nadloga drog, ki z ustvarjanjem odvisnosti duši svobodo. Zavarujmo lepoto življenja!«

Migracija. Sredozemlje potrebuje evropsko soodgovornost

Tretji poudarek papeževega govora malteškim oblastem se je nanašal na pojav migracije. Kot je dejal, z juga prihajajo »mnogi bratje in sestre, ki iščejo upanje«, pri čemer se je zahvalil tako oblastem kot prebivalcem, da jih sprejemajo v imenu evangelija, človečnosti in gostoljubnosti, ki je značilna za Maltežane. Po feničanski etimologija Malta pomeni »varno pristanišče«. Pa vendar so zaradi povečanja prihodov v zadnjih letih, strahovi in negotovosti povzročili obup in razočaranje. »Da bi dobro pristopili h kompleksnemu migracijskemu vprašanju, ga je treba umestiti v širšo časovno in prostorsko perspektivo. Časovno: migracijski pojav ni trenutna okoliščina, ampak zaznamuje našo dobo. S sabo prinaša dolgove pretekle nepravičnosti, velikega izkoriščanja, klimatskih sprememb, nesrečnih konfliktov, katerih posledice še vedno plačujemo. Z revnega in naseljenega juga se množice ljudi selijo na bogatejši sever: to je dejstvo, ki ga ni mogoče zavrniti z anahronističnim zapiranjem, saj v izolaciji ne bo blaginje in integracije. Upoštevati je treba tudi prostor: širjenje izrednih migracijskih razmer – pomislimo na begunce iz mučene Ukrajine – zahteva široke in skupne odgovore. Ne morejo si samo nekatere države naprtiti celotnega problema brezbrižnosti drugih! In civilizirane države ne morejo zaradi lastnega interesa sprejeti nejasnih dogovorov z zločinci, ki zasužnjujejo osebe. Žal se to dogaja. Sredozemlje potrebuje evropsko soodgovornost, da bi ponovno postalo prizorišče solidarnosti in ne izpostava tragičnega brodoloma civilizacije. Mare Nostrum ne sme postati največje evropsko pokopališče.«

Drugi ni virus, pred katerim se je treba braniti

Papež je spomnil na brodolom sv. Pavla, ki je med svojim zadnjim prečkanjem Sredozemlja nepričakovano prispel na to obalo in bil rešen. Ko ga je pičila kača, so ga obsodili kot zločinca, takoj zatem pa so ga imeli za božanstvo, ker ni utrpel posledic pika (prim. Apd 28,3-6). Med pretiravanji dveh skrajnosti jim je ušlo očitno: Pavel je bil človek, ki je potreboval sprejetje. Človečnost je na prvem mestu in vse nagradi, kar uči tudi ta dežela, katere zgodovina se je obogatila z apostolovim prihodom. »V imenu evangelija, ki ga je živel in pridigal, razširimo srce in ponovno odkrijmo lepoto služenja ljudem v stiski,« je povabil Frančišek. »Medtem ko danes v zvezi s tistimi, ki v iskanju rešitve prečkajo Sredozemsko morje, prevladujeta strah in “zgodba o invaziji” ter se zdi, da je glavni cilj zaščita lastne varnosti za vsako ceno, si pomagajmo, da migranta ne bomo videli kot grožnje in da ne bomo podlegli skušnjavi postavljanja dvižnih mostov in zidov. Drugi ni virus, pred katerim se je treba braniti, ampak je oseba, ki jo je treba sprejeti. “Krščanski ideal bo vedno klical k premagovanju sumničenja in stalnega nezaupanja, strahu, da bi nas preplavilo, in obrambnih naravnanosti, ki nam jih nalaga današnji svet” (Evangelii gaudium, 88). Ne dovolimo, da bi brezbrižnost ugasnila sanje o skupnem življenju! Sprejemanje nas seveda stane napora in zahteva odrekanje. Tudi pri sv. Pavlu je bilo tako: da bi se rešil, je najprej moral žrtvovati imetje na ladji (prim. Apd 27,38). Toda to so bile odpovedi, narejeno zaradi večjega dobrega, zaradi življenja človeka, ki je Božji zaklad!«

Vojna in sanje o miru

Ob koncu je sveti oče spregovoril še o vojni in sanjah o miru, kar je povezal z vetrom, ki prihaja z vzhoda: »Ravno iz vzhodne Evrope, z Vzhoda, kjer najprej vzide svetloba, so prišle sence vojne. Mislili smo, da so invazije drugih držav, brutalni boji na ulicah in jedrske grožnje mračni spomini daljne preteklosti. A ledeni veter vojne, ki prinaša samo smrt, uničenje in sovraštvo, je z veliko močjo zajel življenje mnogih in dneve vseh. In medtem ko ponovno kakšen vplivnež, žalostno zaprt v zastarele zahteve nacionalističnih interesov, povzroča in neti konflikte, navadni ljudje čutijo potrebo po gradnji prihodnosti, ki bo ali skupna ali pa je ne bo. Zdaj, v noči vojne, ki se je zgrnila nad človeštvo, lepo prosim, ne pustimo, da bi se sanje o miru razblinile.«

Nežnost mater je alternativa zlobni logiki moči, ki vodi v vojno

Po papeževih besedah nas Malta, ki žari v svetlobi sredi Sredozemlja, lahko navdihne, kajti nujno je povrniti lepoto človekovemu obrazu, iznakaženem zaradi vojne. Spomnil je na antični kip iz prvih stoletij pred Kristusom, ki predstavlja mir v podobi Irene, ženske, ki ima v rokah Pluta, bogastvo. »Spominja nas, da mir ustvarja bogastvo. Vojna pa ustvarja samo revščino. Misliti pa nam daje dejstvo, da je kip miru in bogastva upodobljen kot mati, ki v naročju drži otroka. Nežnost mater, ki dajejo svetu življenje, in prisotnost žensk sta prava alternativa zlobni logiki moči, ki vodi v vojno. Potrebujemo sočutje in skrb, ne ideoloških pogledov in populizmov, ki se hranijo z besedami sovraštva in jim ni pri srcu konkretno življenje ljudi, navadnih ljudi.«

Infantilizem žal ni izginil

Spomnil je na italijanskega politika in akademika Giorgia La Piro ter opozoril na še vedno prisoten infantilizem. Pred več kot šestdesetimi leti se je v svetu, ki mu je grozilo uničenje in kjer so zakone narekovala ideološka nasprotovanja in železna logika kljubovanja, je iz sredozemskega bazena dvignil nasprotni glas, ki je proti poveličevanju samo lastne strani postavil preroško spodbudo v imenu univerzalnega bratstva. Bil je to glas Giorgia La Pire, ki je na Sredozemskem kongresu o kulturi leta 1960 rekel: »Zgodovinske okoliščine, ki jih živimo, spopad interesov in ideologij, ki pretresajo človeštvo v primežu neverjetnega infantilizma, vračajo Sredozemlju glavno odgovornost: ponovno opredeliti norme takšnega merila, v katerem se bo človek, prepuščen deliriju in čezmernosti, lahko ponovno prepoznal.«

Kot je pripomnil papež, gre za zelo aktualne besede: »Kako zelo danes potrebujemo “človeško mero” pred infantilno in uničevalno agresivnostjo, ki nam grozi, pred tveganjem “širše hladne vojne”, ki lahko zaduši življenje celotnih ljudstev in generacij! Tisti infantilizem žal ni izginil. Ponovno se izredno močno pojavlja v zapeljevanju avtokracije, novih imperializmih, vsesplošni agresivnosti, nezmožnosti graditi mostove in začeti pri najrevnejših. Danes je zelo težko misliti z logiko miru. Navadili smo se razmišljati z logiko vojne. Od tu začne pihati leden veter vojne, ki se ga je tudi tokrat gojilo že leta. Da, vojna se je pripravljala že več časa z velikimi investicijami in trgovanjem z orožjem. In žalostno je videti, kako je navdušenje nad mirom, ki je nastalo po drugi svetovni vojni, v zadnjih desetletjih oslabelo, enako kot pot mednarodne skupnosti, kjer je nekaj vplivnežev odšlo po svoje ter išče prostore in območja vpliva. In tako so ne le mir, ampak tudi mnoga pomembna vprašanja, kot sta boj proti lakoti in neenakosti, umaknjena z glavnih političnih agend.«

Ogromna sredstva za oboroževanje naj se namenijo za razvoj

»A rešitev za krizo vsakega od nas je ta, da poskrbimo za krize vseh, saj globalni problemi zahtevajo globalne rešitve. Pomagajmo si prisluhniti žeji ljudi po miru, prizadevajmo si postaviti temelje vedno bolj razširjenega dialoga, ponovno se zberimo na mednarodnih mirovnih konferencah, na katerih bo središčna tema razorožitev, s pogledom na prihodnje generacije! Ogromna sredstva, ki so še vedno namenjena oboroževanju, naj se namenijo za razvoj, zdravje in prehrano.«

Sveti oče je govor sklenil z mislijo, namenjeno Bližnjemu vzhodu, »ki se odraža v jeziku te države, ki se usklajuje z drugimi, kot da bi nas opominjal na sposobnost Maltežanov ustvarjanja koristnih sožitij v nekakšnem sobivanju razlik«. »To potrebuje Bližnji vzhod: Libanon, Sirija, Jemen in drugi konteksti, ki jih razdvajajo problemi in nasilje. Naj Malta, srce Sredozemlja, še naprej bije z utripom upanja, skrbi za življenje, sprejemanja drugih, hrepenenja po miru, s pomočjo Boga, katerega ime je mir.«

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.