Moč Kristusove krvi

Ali hočete poslušati o Kristusovi krvi? Pojdimo k njenemu pravzoru in se spomnimo njene predpodobe in pripovedujmo iz stare zaveze.

Zakoljite, pravi Mojzes, enoletno jagnje in z njegovo krvjo pomažite vrata. Kaj praviš, Mojzes? Mar more ovčja kri rešiti razumnega človeka? Pa še kako, reče; ne zategadelj, ker je kri, marveč zato, ker je predpodoba Kristusove krvi. Če bo torej sovražnik videl, da niso pomazani s krvjo predpodobe podboji vrat, ampak usta vernikov z bleščečo krvjo resnice, s krvjo, posvečeno podbojem Kristusovega templja, se bo še toliko prej umaknil.

Ali hočeš zvedeti še o nadaljnji moči te krvi? Poglej, od kod je najprej privrela in iz katerega studenca je pritekla. S križa samega je najprej privrela, tista Gospodova stran je bila njen izvirek. Ko je Jezus umrl, pravi pismo, in je še visel na križu, se je približal vojak in s sulico prebodel stran in odtod sta pritekla voda in kri. Prva je znamenje krsta, druga evharistije. Vojak je odprl stran in nam odkril notranjost svetišča; in našel sem dragocen zaklad ter se štejem srečnega, da sem našel sijajno bogastvo. Prav tako se je zgodilo tudi z onim jagnjetom. Judje so zaklali jagnje, meni je pa sad te žrtve dobro znan.

Iz strani sta pritekla kri in voda. Nočem, poslušalci, da bi kar hitro šli mimo globin tolikšne skrivnosti. Moram še namreč govoriti o skrivnosti in tajnosti. Rekel sem, da tista voda in kri pomenita krst in zakramente. Iz teh je bila ustanovljena Cerkev, iz kopeli prerojenja in prenovljenja Svetega Duha, iz krsta, pravim, in iz zakramentov, ki so očividno pritekli iz strani. Iz svoje strani je torej Kristus sezidal Cerkev, kakor je iz strani Adamove izšla Eva, njegova žena.

O tej stvari namreč pričuje tudi Pavel, rekoč: Iz njegovega mesa in iz njegovih kosti smo, ter omenja stran. Kajti kakor je Bog naredil, da je iz tiste strani ustvaril ženo, tako nam je tudi Kristus iz svoje strani podelil vodo in kri, s čimer naj bi se krepčala Cerkev. In kakor je Bog med spanjem dremajočega Adama odprl njegovo stran, tako nam je Kristus takoj po smrti podaril vodo in kri.

Poglejte, na kakšen način si je Kristus pridružil nevesto, glejte, s kakšno jedjo nas hrani. Kajti z isto jedjo se rojevamo in hranimo. Kakor naravni čut sili ženo, da takoj doji svojega dojenčka z mlekom in krvjo, tako tudi Kristus vedno hrani s svojo krvjo tiste, ki jih je prerodil.

 


Iz katehez sv. Janeza Zlatoustega, škofa (3, 13-19) oz. Molitvenega bogoslužja Cerkve

Uredila: Mojca Bertoncel

Foto: Unsplash