Spoštovati ostarele; tako vračamo ljubezen, ki smo jo prejeli

Splošna avdienca v sredo, 20. aprila, je ponovno potekala na Trgu sv. Petra. Papež Frančišek je nadaljeval s sklopom katehez o starosti. Tokrat je spregovoril o spoštovanju do ostarelih, saj na ta način vračamo ljubezen, ki smo jo prejeli od staršev in starih staršev. Družine je povabil, naj ne oddaljujejo otrok od starih staršev in naj jih obiskujejo tudi v domovih za ostarele.

Svetopisemski odlomek: Sir 3,3-6.12-13.16

Kdor spoštuje očeta, bo dosegel odpuščanje grehov, zbira zaklad, kdor slavi svojo mater. Kdor spoštuje očeta, bo vesel lastnih otrok, na dan svoje molitve bo uslišan. Kdor slavi očeta, bo dolgo živel, kdor uboga Gospoda, bo svoji materi dal počitek; […] Sin, zavzemi se za očeta na njegova stara leta, nikar ga ne žali v njegovem življenju. Čeprav mu pamet peša, bodi prizanesljiv, ne zaničuj ga, ko si na višku svoje moči. […] Kakor bogokletnik je, kdor zapusti očeta, preklet od Gospoda je, kdor razsrdi svojo mater.

Kateheza papeža Frančiška

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes s pomočjo Božje besede, ki smo jo slišali, odpiramo prehod skozi krhkost v obdobju starosti, ki je na poseben način zaznamovano z izkušnjami zmedenosti, potrtosti, izgube in zapuščenosti, razočaranja in dvomov. Seveda se lahko izkušnje naše krhkosti spričo dramatičnih – včasih tragičnih – življenjskih situacij pojavijo v katerem koli življenjskem obdobju. Vendar pa lahko v starosti vzbudijo manj začudenja in pri drugih izzovejo neke vrste navajenosti, celo nadlogo. Kolikokrat smo slišali ali pomislili: »Stari ljudje so nadležni!« Ne recite, da ni tako. Res je, to smo rekli, mislili. Najhujše rane v otroštvu in mladosti upravičeno vzbujajo občutek krivice in upora, močan odziv in boj. Medtem ko rane v starosti, tudi hude, neizogibno spremlja občutek, da življenje ni v nasprotju s samim seboj, saj je bilo že živeto. In tako so ostareli ljudje malo oddaljeni tudi od naše izkušnje: želimo jih oddaljiti.

V običajni človeški izkušnji se ljubezen – kakor pravimo – spušča: ne vrača se v življenje, ki je že za nami, z enako močjo, s kakršno se razliva v življenje, ki je še pred nami. Zastonjskost ljubezni se kaže tudi v tem: starši to vedo že od nekdaj, ostareli se tega kmalu naučijo. Kljub temu razodetje odpira pot za drugačno vračanje ljubezni: to je pot spoštovanja tistih, ki so hodili pred nami; zato je potrebno spoštovati ostarele.

Ta posebna ljubezen, ki utira pot v obliki spoštuj – gre za nežnost in spoštovanje hkrati – in je namenjena ostarelim, je zapečatena z Božjo zapovedjo. »Spoštuj svojega očeta in mater« je slovesna obveza, prva na »drugi plošči« desetih zapovedi. Ne gre le za lastnega očeta in mater. Gre za predhodno generacijo in generacije, katerih slovo je lahko tudi počasno in podaljšano, s čimer se ustvarja čas in prostor dolgotrajnega sobivanja z drugimi življenjskimi obdobji. Z drugimi besedami, gre za starost življenja.

Spoštovanje je dobra beseda za to, da bi uokvirili to področje povrnitve ljubezni, ki zadeva starejše obdobje. Prejeli smo ljubezen staršev, starih staršev in zdaj jim to ljubezen vračamo: ostarelim, starim staršem. Danes smo ponovno odkrili izraz »dostojanstvo«, ki označuje vrednost spoštovanja in skrbi za življenje vsakega človeka. Dostojanstvo v bistvu pomeni spoštovanje: spoštovati očeta in mater, spoštovati ostarele pomeni priznavati dostojanstvo, ki ga imajo.

Dobro premislimo o tem čudovitem vidiku ljubezni, ki je spoštovanje. Lahko se zgodi, da so skrb za bolne, pomoč tistim, ki ne morejo poskrbeti zase sami, ter zagotovilo za preživetje brez spoštovanja. Spoštovanje manjka tedaj, ko se pretirana domačnost namesto v občutljivost in naklonjenost, nežnost in spoštovanje spremeni v grobost in izmikanje. Ko se šibkost očita in celo kaznuje, kot da bi bila krivda. Ko izgubljenost in zmedenost postaneta priložnost za posmehovanje in nasilje. To se lahko zgodi tudi v domačem okolju, v domovih za ostarele, pa tudi v pisarnah ali na prostem v mestu. Spodbujanje mladih, četudi posredno, k aroganci – in celo zaničevanju – v odnosu do starejših, njihovih šibkosti in negotovosti, povzroča strašne stvari. Odpira pot nepredstavljivim skrajnostim. Videli smo fante, ki so zažgali odejo nekega brezdomca, ker so ga videli kot človeški izmeček. Tolikokrat mislimo, da so ostareli izmeček ali pa jih mi škartiramo. Fantje, ki so zažgali odejo brezdomca, so vrh ledene gore; to je prezira do življenja, ki se daleč od privlačnosti in vzgibov mladosti zdi že kakor življenje za odpad. Odpadek je tukaj ključna beseda. Prezirati ostarele in jih zavreči, jih dati na stran.

Ta prezir, ki onečasti ostarelega, pravzaprav onečasti vse nas. Če onečastim starejšega, onečastim sebe. Odlomek iz Sirahove knjige, ki smo ga slišali na začetku, je upravičeno oster do te sramote, ki pred Bogom kliče po maščevanju. V pripovedi o Noetu je odlomek, ki je s tega vidika zelo zgovoren – ne vem, če se ga spomnite. Ostareli Noe, junak vesoljnega potopa in še vedno velik delavec, nespodobno leži potem, ko je popil kakšen kozarec preveč. Je že star, vendar pa je preveč popil. Njegova sinova ga zato, da se ne bi zbudil v zadregi, nežno pokrijeta, obrnjena sta bila stran, z velikim spoštovanjem. To besedilo je zelo lepo in pove vse o časti, ki pripada ostareli osebi. Pokrivati slabosti starega človeka, da ne bi delal sramote. To besedilo nam je v veliko pomoč.

Kljub vsej materialni oskrbi, ki jo dajo v starosti na razpolago bogatejše in bolj organizirane družbe – na kar smo lahko zagotovo ponosni –, pa se zdi boj za ponovno vzpostavitev posebne oblike ljubezni, ki je spoštovanje, še vedno šibek in trpek. Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da bi ga podprli in spodbujali ter omogočili boljšo družbeno in kulturno podporo tistim, ki so občutljivi za to odločilno obliko »civilizacije ljubezni«. V zvezi s tem si dovolim staršem svetovati: prosim, približajte otroke in mlade ostarelim, vedno jim jih približajte. In ko je starejša oseba bolna, ko ji um peša, ji vedno približajte otroke: naj vedo, da je to naše telo, da smo lahko zato zdaj tukaj. Prosim, ne odrivajte starejših. In če ni druge možnosti, kot da jih pošljete v dom za ostarele, jih prosim obiskujte in pripeljite na obisk otroke: oni so čast naše civilizacije, ostareli, ki so odprli vrata. In otroci to velikokrat pozabijo.

Povedal vam bom nekaj osebnega: v Buenos Airesu sem rad obiskoval domove za ostarele. Pogosto sem hodil na obiske. Spomnim se, da sem nekoč neko gospo vprašal, koliko otrok ima. Rekla je, da štiri, vsi so poročeni, z vnuki. In začela mi je pripovedovati o družini. Vprašal sem jo, če jo obiskujejo in je odgovorila, da vedno pridejo. Ko sem šel iz sobe, mi je medicinska sestra, ki je to slišala, rekla: »Oče, lagala je, da bi branila svoje otroke. Že šest mesecev je nihče ni prišel obiskat!« To pomeni odmetavanje ostarelih, misliti, da so odpadni material! Prosim vas: to je težki greh. To je prva velika zapoved in edina, ki pove, kakšna je nagrada: »Spoštuj svojega očeta in svojo mater in boš dolgo živel na zemlji.« Ta zapoved spoštovanja ostarelih nam daje blagoslov, ki se obrestuje na naslednji način: »Dolgo boš živel.« Prosim, varujte ostarele. In če jim um začne pešati, varujte ostarele. Oni so namreč prisotnost zgodovine, prisotnost moje družine, jaz sem tukaj zahvaljujoč njim; vsi lahko rečemo: zaradi vaju, dedek in babica, sem živ. Prosim, ne pustite jih samih. Pri skrbi za ostarele ljudi ne gre za kozmetiko in plastično kirurgijo: ne. Gre bolj za vprašanje časti, ki mora spremeniti vzgojo mladih glede življenja in njegovih obdobij. Ljubezen do človeškega, ki nam je skupna, vključno s spoštovanjem do preživetega življenja, ni stvar starih ljudi. Gre za željo, zaradi katere bo mladost, ki bo podedovala njene najboljše lastnosti, zasijala. Naj nam modrost Božjega Duha pomaga, da bomo z energijo, ki je potrebna, odprli obzorje te resnične kulturne revolucije. Hvala.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: Luka M.