Cerkev je občestvo krščenih, ki s svojim življenjem pričujejo o vstajenju Jezusa Kristusa. Bistveni poudarek je torej na pričevanju in ne na prepričevanju.

Če pogledamo versko statistiko zadnjih let, ugotovimo, da število krstov v naši domovini vztrajno pada. Zdi se, da iz ljudi – tudi versko vzgojenih – počasi izginja zavest o pomembnosti krsta za zveličanje. Jezus je rekel: »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan«. Dva pogoja torej postavlja za dosego zveličanja (za vstop v nebesa): VERO in KRST. Pomen in veličino krsta lahko primerjamo rojstvu otroka. Rojstvo je vstop v ta svet, v zemeljsko življenje, ki bo trajalo določeno število let. Krst pa je vstop v Božji svet, v Božje življenje, ki pa je večno. Za večnost smo rojeni!

Starši, ki imajo količkaj vere, bodo vse storili, da bodo otroci tudi krščeni. Ker pa je za prejem vsakega zakramenta potrebna tudi vera, otrok je pa še nima, zato se pričakuje vsaj minimalna vera v Jezusa s strani tistih, ki prosijo za krst.

V današnjem času je med mladimi starši ali tistimi, ki svojo družino šele načrtujejo, vse več takih, ki se odločijo, da svojih otrok ne bodo dali krstiti. Med njimi so tudi številni taki, ki so sami v otroštvu bili krščeni. Razmišljajo nekako takole: “Otrok ne bova dala krstiti. Se bodo že sami odločili za to, če bodo želeli oziroma ko bodo dovolj stari.”

Poglejmo od bližje ta argument. Na prvi pogled gre za “demokratično gesto”, saj z njo otroku želimo pustiti svobodo. Otroka v nič siliti, dovoliti, da se sam odloča, da mu slučajno ne bi kratili kakšne pravice, to je v današnji družbi zelo moderno. Pa se je otrok res sposoben sam odločati?

Če dobro premislimo, imajo otroci težavo odločiti se že za to, katere hlače bi oblekli zjutraj pred odhodom v vrtec oziroma šolo ali kaj bi jedli za malico. Kaj šele o nečem, kar je za njihovo življenje in razvoj osebnosti zares pomembno. Kaj bi se zgodilo ali kaj se zgodi, če starši otrokom prepuščajo večje odločitve o tem, kdaj se gre zvečer v posteljo, ali bodo naredili domačo nalogo, ali bodo hodili točno k pouku, in tako dalje?

Otroci preprosto nimajo sposobnosti razsojanja o tem, kaj je zanje dobro in kaj ni. Zato bi bilo celo krivično, če bi od njih to pričakovali in nanje preložili svojo starševsko odgovornost odločanja o stvareh, ki so zanje pomembne.

Ko govorimo o krstu,  se moramo zavedati njegovega pravega pomena. Krst namreč odpira vrata Božjega kraljestva.” Gledano s tega stališča je na nek način krivično, če otroka prikrajšamo za to veliko milost; če ga s tem, da ga ne krstimo, odtegnemo od Boga. S tem otroku pravzaprav jemljemo svobodo postati Božji otrok.

Argument “se bo že sam odločil, ko bo starejši” se seveda lahko nanaša tudi na že odraslega otroka, ki se bo – ali pa tudi ne – kot odrasel začel zanimati za vero in si zaželel, da bi se dal krstiti. Drži, nekateri odrasli se res odločijo za katehumenat, če začutijo, da bi radi prejeli zakramente. Drži tudi, da so Gospodova pota skrivnostna in da Gospod najde pot do človeka, če tako želi.

A res je tudi, da se mora tudi človek odpreti za Božje delovanje oziroma se Bogu dati poiskati. Ta proces pa je zagotovo bistveno lažji, če smo vsaj v osnovi vzgojeni v krščanski veri ali vsaj če smo že kot majhni otroci prejeli sveti krst. Edini pomen krsta namreč ni le v tem, da človek z njim postane Božji otrok, česar se nikoli več ne da izbrisati.

Pomembno je tudi delovanje Svetega Duha, ki je prav po zakramentih (od katerih je krst prvi) blizu človeku. Tudi če se otrok ali odraščajoči človek začasno odmakne od Boga oziroma vere, je s krstom že odprl vrata svojega življenja Bogu, s čimer je povezava med njim in Bogom toliko lažja. Ker nikoli ne vemo, kaj nas v življenju čaka, je torej zagotovilo Božje bližine, ki ga prejmemo s svetim krstom, še toliko večja tolažba, uteha in blagoslov.

 

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.