Papež Frančišek je v pogovoru z direktorjem Corriere della Sera Lucianom Fontano dejal: »Čutim, da moram pred odhodom v Kijev iti v Moskvo. Jasno je, da se v tej deželi preizkuša orožje. Vojne se povzročajo zaradi tega, da bi preizkusili orožje, ki ga proizvajamo.« Intervju je izšel v tiskani izdaji dnevnika Corriere della Sera v torek, 3. maja 2022.

Intervju Corriere della Sera s papežem Frančiškom

Stavek je v teh dneh velikokrat ponovil. Uglajeno in s širokim nasmehom je to prva stvar, ki nam jo reče (pri pogovoru sodeluje Fiorenza Sarzanini, namestnica direktorja Corriere), takoj ko stopimo v salon Svete Marte: »Oprostite mi, če ne morem vstati, da bi vas pozdravil; zdravniki so mi rekli, da moram sedeti zaradi kolena.« Papež Frančišek bo moral danes narediti majhen poseg, infiltracijo, da bi premagal bolečino, ki mu ne dovoljuje gibanja, da bi lahko tako, kot bi rad, sodeloval na avdiencah in pri srečanjih z verniki. Imam strgano vez, opravil bom poseg z infiltracijami in bomo videli. Dolgo je že tako, ne morem hoditi. Včasih so papeži hodili z nosilnico. Potrebujemo tudi malo bolečine, ponižanja…«

Vendar to ni prva papeževa skrb. Muči ga govorjenje o tem, kar se dogaja v srcu Evrope. »Nehajte«, ustavite vojno je poziv, ki ga je zaklical 24. februarja, ko je ruska vojska napadla Ukrajino in so smrt ter uničenje postala strašen element naših evropskih življenj. Ta poziv še vedno ponavlja z obupanostjo nekoga, ki vidi, da se ne zgodi nič. V besedah, s katerimi se Bergoglio spominja naporov, ki jih vlagata skupaj z Državnim tajnikom Svetega sedeža Pietrom Parolinom (»Resnično velik diplomat, v izročilu Agostina Casarolija, zna se gibati v tem svetu, zelo mu zaupam in se zanesem nanj«), da bi dosegla vsaj premirje, je sled pesimizma. Papež Frančišek postavi v vrsto vse poskuse in večkrat ponovi, da je pripravljen iti v Moskvo. »Prvi dan vojne sem po telefonu poklical ukrajinskega predsednika Zelenskega – nam pravi papež Frančišek – Putina pa nisem poklical. Njega sem slišal decembra za moj rojstni dan, tokrat pa ne, nisem ga poklical. Hotel sem narediti jasno gesto, ki bi jo ves svet videl in zato sem šel na rusko veleposlaništvo. Prosil sem jih, naj mi pojasnijo in jim rekel, prosim vas, ustavite se. Potem sem prosil kardinala Parolina, po dvajsetih dnevih vojne, naj Putinu posreduje sporočilo, da sem pripravljen iti v Moskvo. Seveda je bilo potrebno, da bi kremeljski voditelj dopustil kakšno okence. Nismo še dobili odgovora in še vedno vztrajamo, čeprav se bojim, da Putin tega srečanja ne more in noče imeti. Toda vsa ta surovost, kako da je ne ustavi? Pred petindvajsetimi leti smo isto doživeli z Ruando.

Papeža Frančiška skrbi, da se Putin zaenkrat ne bo ustavil. Poskuša razmišljati tudi o koreninah takšnega obnašanja, o razlogih, ki ga ženejo v tako surovo vojno. Morda »je NATO-vo vpitje pred vrati Rusije« pripravilo voditelja Kremlja, da se je slabo odzval in sprožil konflikt. »Jeza, za katero ne morem reči, če je bila izzvana – nam pravi – olajšana pa morda ja.« In sedaj se tisti, ki jim je pri srcu mir, znajdejo pred velikim vprašanjem dobave orožja s strani zahodnih narodov ukrajinskemu odporu. Vprašanje naleti na odpor, saj deli katoliški in pacifistični svet. Papež se kaže dvomljivega, njegovo učenje je vedno imelo v središču zavračanje oboroževalne tekme, ne stopnjevanju proizvodnje orožja, za katerega se bo nekdo prej ali slej odločil, da ga preizkusi na terenu in povzroči smrt in trpljenje. »Ne znam odgovoriti, predaleč sem, na vprašanje, ali je prav, da oskrbujemo Ukrajince«, razmišlja papež Frančišek. »Jasno je, da se v tej deželi preizkuša orožje. Rusi sedaj vedo, da so tanki malo uporabni in razmišljajo o drugih stvareh. Za to se bijejo vojne: da bi preizkusili orožje, ki smo ga izdelali. Tako se je zgodilo v španski državljanski vojni pred drugim svetovnim spopadom. Trgovina z orožjem je škandal, malokdo temu nasprotuje. Pred dvema ali tremi leti je v Genovo prispela ladja, natovorjena z orožjem, ki naj bi ga pretovorili na veliko tovorno ladjo, da bi ga prepeljala v Jemen. Pristaniški delavci tega niso hoteli storiti. Rekli so, pomislimo na otroke v Jemnu. Gre za majhno stvar, vendar je lepa gesta. Veliko takih bi moralo biti.«

Frančiškove besede se med pogovorom vedno vračajo k temu, kaj je bolj prav. Številni so ga prosili za simbolično dejanje obiska Ukrajine. Vendar je odgovor jasen: »Za zdaj ne grem v Kijev. Poslal sem kardinala Michaela Czernyja, prefekta Dikasterija v službi celostnega človeškega razvoja in kardinala Konrada Krajewskega, papeževega elemozinjerja), ki je šel tja še četrtič. Jaz pa čutim, da ne smem iti. Najprej moram iti v Moskvo, prej moram srečati Putina. Ampak tudi jaz sem duhovnik, kaj lahko storim? Delam, kar morem. Če bi Putin odprl vrata …«

Ali je lahko patriarh Kiril, voditelj Ruske pravoslavne Cerkve, tisti človek, ki lahko prepriča voditelja Kremlja, da odpre špranjo? Papež zmaje z glavo in pove: »S Kirilom sem govoril 40 minut po zoomu. Prvih dvajset minut mi je s papirjem v rokah bral vse utemeljitve za vojno. Poslušal sem in mu rekel: tega čisto nič ne razumem. Brat, midva nisva državna klerika, ne morem uporabljati jezika politike, ampak jezik Jezusa. Sva pastirja istega svetega Božjega ljudstva. Zaradi tega morava iskati pot miru, ustaviti ogenj orožja. Patriarh se ne more spremeniti v Putinovega ministranta. Z njim sem imel dogovorjeno srečanje v Jeruzalemu 14. junija. To bi bilo najino drugo srečanje iz oči v oči, ki nima nič opraviti z vojno. Vendar se sedaj tudi on strinja: ustaviva se, lahko bi bil dvoumno znamenje«.

Alarm pred svetovno vojno po koščkih, na katerega je opozarjal papež Frančišek v preteklih letih, torej postaja nekaj, kar bi moralo pretresti vest vsakogar. Ker smo za papeža že onkraj koščkov, smo v resničnosti, ki lahko res vodi v svetovno vojno. »Moj alarm ni bil zasluga, ampak zgolj ugotavljanje stvari: Sirija, Jemen, Irak, v Afriki vojna za vojno. V vsakem koščku so mednarodni interesi. Ni si mogoče misliti, da svobodna država začne vojno z drugo svobodno državo. Zdi se, da so v Ukrajini drugi ustvarili konflikt. Ukrajince se obtožuje samo tega, da so se odzvali v Donbasu, toda govorimo o desetih letih nazaj. Ta argument je star. Seveda so ponosni ljudje. Na primer, za križev pot sta bili dve ženi, ruska in ukrajinska, ki bi morali skupaj prebrati molitev, pa so to spremenili v škandal. Zato sem poklical Krajewskega, ki je bil tam, in on mi je rekel: ustavi se, ne preberi molitve. Imata prav, čeprav nam ju ne uspe v polnosti razumeti. Tako sta ostali v tišini. Imata neko dovzetnost, čutita se poraženi ali zasužnjeni, ker so med drugo svetovno vojno toliko plačali. Toliko mrtvih ljudi, to je mučeniški narod. Vendar bodimo pozorni tudi na to, kar se lahko sedaj zgodi v Pridnestrski republiki.«

Pogovor o vojni gre h koncu in sinteza se zdi pesimistična: »Za mir ni dovolj volje – je Frančiškova grenka ugotovitev – vojna je strašna in to moramo kričati. Zato sem hotel s Solferinom objaviti to knjigo, ki ima podnaslov Pogum za graditev miru. Ko sem srečal Orbana, mi je rekel, da imajo Rusi načrt, da bo do 9. maja vse končano. Upam, da bo tako, tako bi razumeli tudi hitrost stopnjevana v teh dneh. Ker sedaj ni samo Donbas, gre za Krim, za Odeso, za odvzem pristanišča na Črnem morju Ukrajini, gre za vse. Sam sem pesimist, vendar moramo narediti vse, kar je mogoče, da bi se vojna ustavila.«

Pogled usmerimo tudi na dejanje, ki jih lahko stori naša država. »Italija dobro dela – pravi papež – odnos z Mariom Draghijem je dober, zelo dober. Že v preteklosti, ko je bil v Evropski centralni banki, sem ga prosil za nasvet. Je neposreden in preprost človek. Občudoval sem Giorgia Napolitana, ki je velik, sedaj pa Sergia Mattarello. Zelo spoštujem Emmo Bonino: ne delim njenih idej, vendar bolj kot kdorkoli pozna Afriko. Pred to žensko pravim, klobuk dol«. O italijanski politiki in politikih noče preveč govoriti. Vsem priporoča resnost in sposobnost upravljanja trenutnih uspehov, ki pogosto postanejo kratkotrajni.

Ob zaključku pogovora je bil še čas za pregled spremembe v Cerkvi, izziva, ki se mu je posvetil in se mu bo še posvetil z največjo zavzetostjo. »Pogosto sem naletel na predkoncilsko miselnost, ki se je oblačila kot koncilska. V deželah kot je Latinska Amerika in Afrika je bilo lažje. V Italiji je morda težje. Vendar so dobri duhovniki, dobri župniki, dobre redovnice, dobri laiki. Ena od stvari, na primer, ki jih skušam narediti za prenovo italijanske Cerkve, je, da ne menjam preveč škofov. Kardinal Gantin je rekel, da je škof ženin Cerkve, vsak škof je ženin Cerkve za vse življenje. Ko obstaja navada, je dobro. Zaradi tega skušam imenovati duhovnike, kot se je zgodilo v Genovi, v Torinu, v Kalabriji. Mislim, da bo to prenova italijanske Cerkve. Sedaj bo moralo naslednje zasedanje izbrati novega predsednika Italijanske škofovske konference; sam skušam najti nekoga, ki želi narediti lepo spremembo. Raje vidim, da je kardinal, da ima avtoriteto. In da bo imel možnost izbrati tajnika, da bo lahko rekel, da želi delati s to osebo.«

Zadnja misel je namenjena kardinalu Martiniju. Papež je ponovno prebral njegov »popoln« članek o terorizmu in o vojni po 11. septembru. »Tako je aktualen, da sem prosil, naj ga ponatisnejo v L’Osservatore romano. V časopisih nadaljujte z raziskovanjem resničnosti in jo pripovedujte. Gre za službo državi, za katero se vam vedno zahvaljujem«.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.