»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja nam govori o povezavi, ki je med Gospodom in vsakim od nas (prim. Jn 10,27-30). Da, bi to storil, uporablja nežno in lepo podobo pastirja, ki je s svojimi ovcami.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 4. velikonočno nedeljo.

To razloži s tremi glagoli: »Moje ovce«, pravi Jezus, »poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj« (v. 27). Trije glagoli: poslušati, poznati, hoditi za. Poglejmo si te tri glagole.

Najprej ovce poslušajo glas pastirja. Pobuda vedno prihaja od Gospoda. Vse se začne pri njegovi milosti. On je namreč tisti, ki nas kliče v občestvo z Njim. To občestvo pa se porodi, če se mi odpremo poslušanju, če ostanemo gluhi, nam ne more dati tega občestva. Odpreti se poslušanju, kajti poslušanje pomeni razpoložljivost, poslušnost, čas, posvečen pogovoru. Danes nas premagujejo besede in naglica, da moramo vedno kaj reči ali storiti. Še več, kolikokrat se dve osebi pogovarjata in ena ne čaka druge, da konča misel, na sredi poti jo prekine… Toda, če ne pustimo govoriti, tudi poslušanja ni. To je zlo današnjega časa.  Danes nas premagujejo besede in naglica, da moramo vedno kaj reči ali storiti, bojimo se tišine. Kako težko je poslušati! Poslušati do konca, pustiti, da se drugi izrazi, poslušati v družini, šoli, na delu, celo v Cerkvi! Za Gospoda pa je predvsem potrebno poslušanje. On je Očetova Beseda in vsak kristjan je otrok poslušanja, poklican, da živi z Božjo Besedo na dosegu roke. Vprašajmo se danes, če smo otroci poslušanja, če najdemo čas za Božjo Besedo, če damo prostor in pozornost bratom in sestram. Znamo poslušati tako, da se drugi lahko izrazi do konca, ne da bi prekinili njegovega govora? Kdor posluša druge, posluša tudi Gospoda in obratno. Pri tem okuša nekaj zelo lepega, to da ga Gospod sam posluša. Posluša nas, ko ga molimo, ko se mu zaupamo, ko kličemo k Njemu.

Poslušati Jezusa tako postane pot, na kateri odkrijemo, da nas On pozna. Poglejte, drugi glagol, ki se nanaša na dobrega pastirja: On pozna svoje ovce. Toda to ne pomeni samo, da pozna o nas številne stvari. V svetopisemskem smislu poznati pomeni tudi ljubiti. To pomeni, da medtem ko nas »prebira od znotraj«, nas ima rad, nas ne obsoja. Če ga poslušamo, odkrijemo to, da nas Gospod ljubi. Pot, da bi odkrili Gospodovo ljubezen, je poslušanje. Tedaj odnos z Njim ne bo več neoseben, hladen ali utrujajoč. Jezus hoče goreče prijateljstvo, zaupanje, intimnost. Hoče nam podariti novo in čudovito spoznanje in sicer vedenje, da nas On vedno ljubi in nas nikoli ne prepusti samim sebi. Ko smo z dobrim pastirjem, živimo izkušnjo, o kateri govori Psalm: »Tudi če bi hodil v temni dolini, ne bom se bal, ker si ti z menoj« (Ps 23, 4). Še zlasti med trpljenjem, naporom, med krizo, v temini, nas On podpira tako, da je z nami. Tako še zlasti v težkih situacijah lahko odkrijemo, da nas Gospod pozna in nas ljubi. Vprašajmo se torej: Se pustimo poznati Gospodu? V svojem življenju mu napravljam prostor, mu prinašam to, kar živim? In po tem, ko sem velikokrat okušal njegovo bližino, njegovo sočutje, njegovo nežnost, kakšno idejo imam o Gospodu? Gospod je blizu, Gospod je dobri pastir.

In končno tretji glagol. Ovce, ki poslušajo in ki odkrijejo, da jih pozna, grejo za svojim pastirjem. Poslušajo, čutijo, da jih Gospod pozna in hodijo za Gospodom. In tisti, ki hodi za Kristusom, kaj počne? Gre kamor gre On, po isti poti, v isto smer. Gre iskati tistega, ki je izgubljen (prim. Lk 15,4); se zanima za tistega, ki je daleč; k srcu si vzame situacijo tistega, ki trpi, zna jokati s tistim, ki joče; ponudi roko bližnjemu; si ga naloži na rame. In jaz? Se pustim, da me Jezus ljubi, kajti od pustiti se ljubiti je korak k temu, da ga ljubim in posnemam.

Sveta Devica naj nam pomaga poslušati Kristusa, ga vedno bolj poznati in hoditi za Njim po poti služenja. Poslušati, poznati ga in hoditi za Njim.

 


Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.