Ta Jezusova radikalna trditev »Brez mene ne morete ničesar storiti…« me vedno znova spomni na moje prvo soočenje z njo. Ko sem pred dobrimi dvajsetimi leti pripravljal duhovne vaje za birmance, ki sem jih potem vrsto let ponavljal, sem razmišljal, kako bi jim spregovoril o ljubezni do Boga. Ljubiti sebe, ljubiti bližnjega, to je še kar šlo, a kako spregovoriti o ljubezni do Boga, ki jim je tako daleč, to je bil trši oreh. Pomislil sem na  ta odlomek. V njem sem videl Jezusovo jasno misel o tem, da Boga resnično potrebujemo. Brez njega ne moremo narediti ničesar. A kaj je sedaj to? Zame je bilo prvo vprašanje, česa ne moremo brez Jezusa, brez Boga?

Razmišljal sem, da brez Jezusa ne moremo narediti ’tistega več’ v življenju. Brez njega naši odnosi postanejo prazni, zavrtimo s v krog ugodja, užitka, pomembnost in moči. Brez njega je naše življenje usmerjeno le v minljive stvari, ko nam te zbledijo – zbolimo, nečesa ne zmoremo, okoliščine nečesa ne dopuščajo, umremo … je življenje prazno, krivično itd.

Šele letos sem ‘tvegal’ razmišljati radikalno, tako kot pravi Jezus. Jezus ne pravi: Brez mene nekaterih stvari ne morete narediti. Ne, on trdi, da brez njega ne moremo ničesar storiti. Ničesar! smo slišali? Da bi to dojeli, si pomagajmo z dodatnim vprašanjem: Kaj torej delamo, če delamo brez njega? Nič.

Če se vrnemo na prispodobo o trti, nam bo mogoče jasneje. Jezus je trta, mi mladike. Če mladika ni na trti, je suha. Lahko pa raste pred cepljenim delom in je divjak, viničje. Torej so sadovi ‘zanikrni, divji’. Če raste na drugi trti, ne rodi tistega, kar bi morala, je kakor plevel, ki duši gojeno kulturo v vrtu.

Kdo smo torej mi? Mladike na Jezusovi trti? Zdi se, da smo se pri verouku učili vse drugo razen tega ne, da moramo vsak trenutek spraševati Boga, kaj od nas pričakuje, kako naj rastemo, kakšen sad naj dajemo.

Jezusova trditev še lepše osvetli globlje razumevanje lenobe. Lenoba ni le v tem, da nič ne delamo, ampak je v tem, da ne delamo tistega, kar bi v tistem času morali delati. Le tisto delo je pravo, ki je storjeno v razumevanju božje volje. Naj nam Bog pomaga, da ga bomo radi poslušali, ga prav razumeli in to, kar od nas pričakuje tudi izpolnili.

Pred nami je čudovit zgled Marije, ki se je Jezusovih besed, da brez njega ne more narediti ničesar, dobro zavedala. Zato je kljub strahu in nemoči rekla: Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi. Naj nam na poti za Gospodom pomaga tudi Marijina priprošnja.

 


Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.