»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes v Italiji ter v številnih drugih državah obhajajo Gospodov vnebohod, oziroma njegovo vrnitev k Očetu«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.

Med bogoslužjem evangelij po Luku pripoveduje o zadnjem prikazanju Vstalega apostolom (prim. 24,46-53). Jezusovo zemeljsko življenje je dopolnjeno ravno z vnebohodom, ki ga izpovedujemo tudi v veroizpovedi: »Šel je v nebesa, sedi na desnici Očetovi«. Kakšen pomen ima ta dogodek, kako naj ga razumemo? Da bi odgovorili na to vprašanje, se zaustavimo pri dveh dejanjih, ki jih je napravil Jezus, preden je šel v nebesa. Predvsem je napovedal dar Duha in zatem je blagoslovil učence. Napoved dar Duha in zatem blagoslavlja.

Najprej je Jezus rekel svojim prijateljem: »Na vas pošiljam Njega, ki ga je Oče obljubil« (prim. v. 49). Govori o Svetem Duhu, Tolažniku, torej o Njem, ki jih bo spremljal, jih vodil, jih podpiral v poslanstvu, jih branil med duhovnimi boji. Iz tega razumemo zelo pomembno stvar, da Jezus ne zapušča učencev. Gre v nebesa, a ne pusti nas samih. Še več, ravno zaradi tega, ker gre k Očetu, zagotavlja izlitje Svetega Duha, svojega Duha. Ob drugi priložnosti je rekel: »Za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam« (Jn 16,7), torej Duh. Tudi v tem lahko vidimo Jezusovo ljubezen do nas, saj s svojo navzočnostjo noče omejevati naše svobode. S tem nam napravi prostor, ker resnična ljubezen vedno poraja bližino in ne zatira, je blizu, a ni posesivna. Še več, resnična ljubezen nas napravlja za protagoniste. Kristus takole zagotavlja: »Grem k očetu, vi pa boste odeti v moč z višave. Poslal vam bom svojega Duha in z Njegovo močjo boste nadaljevali moje delo na svetu!« (prim. Lk 24,49). S tem ko gre Jezus v nebesa, namesto da bi ostal ob nekaterih s svojim telesom, postane blizu vsem s svojim Duhom. Sveti Duh napravlja Jezusa navzočega v nas neglede na ovire časa in prostora ter nas tako napravlja za svoje priče v svetu.

Takoj zatem, in to je drugo dejanje, Kristus stegne roke in blagoslovi apostole (prim v. 50). To je duhovniško dejanje. Bog je vse od Aronovih časov zaupal duhovnikom nalogo, da blagoslavljajo ljudstvo (prim. 4 Mz 6,26). Evangelij nam želi povedati, da je Jezus veliki duhovnik našega življenja. Jezus gre k Očetu, da bi posredoval v našo korist in da bi mu prestavil našo človeškost. Tako so in bodo vedno z Jezusovo človeškostjo pred Očetovimi očmi naša življenja, naša upanja, naše rane. Potemtakem ko izvršuje svoj »prehod« v nebesa, nam utira pot in gre, da nam pripravi prostor ter od tega trenutka posreduje za nas, da bi nas vedno Oče spremljal in blagoslavljal.

Dragi bratje in sestre, pomislimo danes na dar Svetega Duha, ki smo ga prejeli od Jezusa, da bi bili priče evangelija. Vprašajmo se, če to res smo in tudi, če smo sposobni ljubiti druge tako, da jih puščamo svobodne in jim napravljamo prostor. In še, znamo biti priprošnjiki za druge, oziroma, znamo moliti za njih in blagoslavljati njihova življenja? Ali pa se nasprotno poslužujemo drugih za svoje interese? Naučimo se sledečih stvari: priprošnjo molitev, posredovati za upanje in ob trpljenju sveta, prositi za mir. Blagoslavljajmo tudi s pogledom in besedami vse, ki jih vsak dan srečujemo.

Sedaj prosimo Marijo, ki je blagoslovljena med ženami, da polna Svetega Duha vedno prosi in posreduje za nas.

 


Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.