V Libanonu beatifikacija dveh mučencev kapucinov

V soboto, 4. junija, je v libanonski prestolnici Bejrut potekala beatifikacija mučencev kapucinov Léonarda Melkija in Tomaža Saleha. Slovesno sveto mašo je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Njegovo homilijo predstavljamo v celoti.

»Če je kdo žejen, naj pride k meni« (Jn 7,37). To so prve Jezusove besede, ki smo jih slišali pri oznanilu evangelija in že zadoščajo, da nas vključijo, nas potolažijo. Pravi, »naj pride k meni,« toda komu to pravi? Najboljšim? Tistim, ki nimajo greha? Kdor je v skladu s postavo, tudi s cerkveno, in celo z Božjo postavo? Ne! Jezus preprosto pravi: kdor je žejen! Poglejmo, na koga se obrača!

Biti žejen pomeni veliko stvari. Evangelij na primer govori o »žeji po pravičnosti«, in to je žeja, ki jo človek vedno zelo občuti. Tudi danes po mnogih delih sveta krivica prizadene človeštvo in povzroča veliko trpljenja. V svojem blagru Jezus hvali to žejo, vendar moramo – kakor pojasnjuje papež Frančišek – razumeti, da se pravičnost, o kateri govori, začne uresničevati v življenju vsakega posameznika, ko smo pravični v svojih odločitvah, potem pa se izraža v prizadevanju za pravičnost za reveže, slabotne in nezaščitene in to je svetost. (prim. Veselite in radujte se, št. 78).

V naši človeški govorici pa beseda žeja pomeni tudi nekaj drugega. Pomeni, na primer, željo. Vsi smo rojeni iz želje: iz Božje želje, seveda, in zaradi tega je vsak izmed nas poln želja in v vseh lahko spoznamo svojo zgodbo: veselja in bolečine, uspehe in poraze, upanja in razočaranja … Vedno pa jih moramo razločevati, te želje, ker nihče izmed nas ni tako prosojen samemu sebi, da bi vedel, kam je pripeto njegovo srce.

Zato Jezus vabi: pridi k meni! Sv. Tomaž Akvinski razlaga: to pravi in impletione desideriorum, oziroma da bi izpolnil vsako dobro željo (prim. Super Io. cap. 7, lect. 5). Da bi nam pomagal razumeti vse to, je evangelist pojasnil, da je Jezus to rekel o Duhu. Zato želim v tem kontekstu nocoj obravnavati tudi lik dveh libanonskih kapucinskih bratov, p. Léonarda Melkija in p. Tomaža Saleha, ki sta bila pravkar kot mučenca razglašena za blažena.

Kdo so mučenci? Da bi odgovoril na to, je sv. Ambrož gledal na Cerkev, ki vedno, kadar oznanja smrt svojega Odrešenika (in to delamo, ko obhajamo sveto evharistijo), prejme rano ljubezni. Nato pojasnjuje: »Ne morejo vsi reči, da jih je ranila ta ljubezen, toda to lahko rečejo mučenci, ki so ranjeni zaradi Kristusa, in prav zaradi tega, ker so bili ranjeni zaradi njegovega imena, ga ljubijo še bolj« (prim. Expositio in psalmum David CXVIII: Sermo V, 17: PL 15, 1256). Poglejmo torej zemeljsko življenje naših blaženih.

Človeško gledano sta žrtvi, žrtvi vala sovraštva, ki je večkrat prešel konec otomanskega imperija in se prepletel s tragičnimi dogodki preganjanja celotnega armenskega ljudstva in krščanske vere. Ko sta se naša blažena odločila, da bosta šla v misijone, so bila prav ta leta. Pripoved o dogodkih, ki so se končali v njunem mučeništvu, smo slišali v začetku obreda. Na kratko jih bom torej povzel. Decembra leta 1914, medtem ko so vsi drugi kapucini iskali zatočišče na varnejšem kraju, se je blaženi Léonard odločil, da bo ostal v samostanu Mardine in naprej skrbel za ostarelega brata. 15. junija 1915 so našega blaženega aretirali in ga podvrgli nasilju in mučenju, dokler ga končno skupaj z drugimi tovariši niso ubili s kamenjem, nato pa z bodalom in sabljo. Blaženi Tomaž je bil decembra 1914 skupaj z drugimi brati sprejet v samostan Ofra. Skupaj z drugimi brati je bil zaprt v različnih ječah in je pretrpel različne smrtne pohode in strašna mučenja, da bi ga pripravili do odpada. Kljub vsemu se njegova vedrina in moč prenašata v libanonski Cerkvi.

Rekel sem, da če sta bila človeško gledano žrtvi, sta bila v perspektivi krščanske vere zmagovalca. Kaj pa je »srčnost«, o kateri govorimo? Zanesljivo to ni volja do moči, ki obvladuje tiste vzgibe sprenevedanja in gospodovanja, ki smo jim tako žalostno priče tako na osebni, kot tudi na skupnostni in družbeni ravni. Ne! Govorimo o duhovnem daru srčnosti, ki je v katoliškem nauku označen kot tretja glavna krepost; ena tistih torej, ki sestavljajo temelj krepostnega življenja. Ne gre torej za uporabo moči mišic, ampak prej za zavzetost za resnico in za ljubezen do dobrega vse do odpovedi in do žrtvovanja lastnega življenja (prim. Katekizem katoliške Cerkve, št. 1808). Naloga Cerkve je tudi pričevati o tej srčnosti.

Benedikt XVI., naš zaslužni papež, je v okrožnici Rešeni v upanju zapisal, da je v zares hudih življenjskih preizkušnjah, zlasti ko se zgodi, da se moramo dokončno odločiti, da postavimo resnico pred blaginjo, kariero, posedovanje, gotovost resničnega, velikega upanja, ravno takrat »potrebujemo priče, mučence, ki so se popolnoma predali, da nam to dokazujejo dan za dnem. Potrebujemo jih, da bi tudi v majhnih vsakdanjih alternativah dali prednost dobremu pred udobjem, vedoč, da ravno na ta način zares živimo življenje« (Odrešeni v upanju, št. 39).

Postavlja pa se še drugo vprašanje: kdo daje mučencu pogum, da je priča? Sveti Duh je tisti, ki daje pogum. To je odgovor. To smo slišali od apostola Pavla: »Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti« (Rim 8,26). Starodavni očetje nam pravijo, da so mučenci kot atleti, ki so se osvobodili oblačil, ki jih ovirajo pri teku, in vneti od Svetega Duha (Spiritu sancto ferventes) tečejo na tekmovališču, da bi osvojili venec zmage (prim. Gavdencij iz Brescie, Sermo XVII: PL 20,968).

Molimo torej s temi besedami, ki smo si jih izposodili od sv. Gregorja iz Nareka: »Blaženi mučenci, ki jih je njihovo trpljenje izpopolnilo, sedaj srečni plešejo na prazniku brez konca. Po njihovi priprošnji in njihovi molitvi, ki sta prijetni tvojim očem, ker sta obarvani z daritvijo njihove krvi, sprejmi tudi nas, Gospod, in nas ohrani trdno zasidrane Vate, da bomo mogli doseči večno zveličanje. Amen« (prim. Paroles à Dieu, Peeters 2007, 378-379).

Ja El Dib (Libanon), 4. junija 2022

Marcello kard. SEMERARO

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.