Sveti oče: Gospod nasiti me s svojo navzočnostjo

»Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo nedeljo želim. V Italiji in v drugih državah danes obhajajo slovesni praznik Kristusovega presvetega Telesa in Krvi«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor z okna Apostolske palače na Trgu sv. Petra.

Evharistija, postavljena med zadnjo večerjo, je bila točka prihoda dolge poti, med katero jo je v naprej oznanil preko nekaterih znamenj, še zlasti s pomnožitvijo kruha, kot jo pripoveduje evangelij današnjega bogoslužja (prim. Lk 9,11b-17). Jezus je poskrbel za množico, ki je hodila za njim, da bi prisluhnila njegovi besedi in da bi bila osvobojena različnih vrst zla. Blagoslovil je pet hlebov in dve ribi, jih razlomil. Učenci so to razdelili in »vsi so jedli ter se nasitili« (Lk 9,17), pravi evangelij. V evharistiji lahko vsak doživi to ljubečo ter konkretno Gospodovo pozornost. Kdor z vero sprejme Kristusovo Telo in Kri, ne samo, da je, ampak se tudi nasiti. Jesti in se nasititi. Gre za dve temeljni potrebi, ki sta v evharistiji potešeni.

Jesti. »Vsi so jedli«, piše sv. Luka. Ko se je začel dan nagibati, so učenci svetovali Jezusu naj odpusti množico, da si bo lahko šla poiskati hrano. Toda Učitelj hoče preskrbeti tudi to. Tistemu, ki ga je poslušal, hoče dati tudi jesti. Čudež hlebov in rib pa se ne zgodi na spektakularen način, ampak skoraj zadržano, kakor na svatbi v Kani. Kruh se pomnožuje, ko prehaja iz roke v roko. Medtem ko je množica jedla, se je tudi zavedala, da Jezus poskrbi za vse. To je Gospod, navzoč v Evharistiji, ki nas kliče, da bi bili prebivalci nebes, a hkrati vzame v obzir pot, s katero se moramo soočiti tukaj na zemlji. Če imam le malo kruha v torbi, On to ve in zato poskrbi.

Včasih je tveganje, da se evharistijo potisne v dvomljivo oddaljeno razsežnost, morda svetlo in odišavljeno s kadilom, a daleč od vsakodnevnih težav. V resnici Gospod poskrbi za vse naše potrebe, začenši pri najbolj osnovnih. Zato hoče dati zgled učencem, ko reče: »Dajte jim vi jesti!« (v. 13), torej tistim ljudem, ki so ga čez dan poslušali. Naše češčenje evharistije je potrjeno, ko poskrbimo za bližnjega, kakor je to storil Jezus. Okoli nas je lakota po hrani, pa tudi po družbi, tolažbi, prijateljstvu, dobri volji, pozornosti, pa tudi lakota biti evangelizirani. V evharističnem Kruhu najdemo Kristusovo pozornost do naših potreb in povabilo, naj isto storimo tistemu, ki je ob nas. Potrebno je jesti in dati jesti.

Poleg jesti pa ne sme umanjkati tudi, da smo nasičeni. Množica se je do sitega najedla zaradi obilja hrane pa tudi zaradi veselja in čudenja, da je to prejela od Jezusa! Seveda je potrebno, da se hranimo, pa tudi, da se nasitimo v vednosti, da nam je bila hrana dana za ljubezen. V Kristusovem Telesu in Krvi najdemo njegovo navzočnost, njegovo življenje darovano za nas. Ne da nam samo pomoč, da gremo naprej, ampak nam da samega sebe, saj postane naš sopotnik, vstopa v naše pripetljaje, obišče našo osamljenost tako, da povrne smisel in navdušenje. To nas nasiti, ko da Gospod smisel našemu življenju, naši temini, dvomom. To nam da »ta več«, ki ga vsi iščemo, torej Gospodovo navzočnost. Kajti ob toploti njegove navzočnosti se naše življenje spremeni. Brez Njega bi bilo zares turobno. Ko častimo Kristusovo Telo in Kri, ga prosimo iz srca: »Gospod, daj mi vsakdanji kruh, da bom lahko šel naprej. Gospod nasiti me s svojo navzočnostjo.«

Devica Marija naj nas uči častiti Jezusa, živega v Evharistiji ter ga podeliti z našimi brati in sestrami.

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.