Papež Frančišek članom komisije o krstni, pastoralni in lokalni razsežnosti ekumenizma

Papež Frančišek je v četrtek, 23. junija 2022, sprejel v avdienco člane mešane mednarodne komisije za teološki dialog med katoliško Cerkvijo in vzhodnimi pravoslavnimi Cerkvami.

Govor svetega očeta

Dragi bratje!

»Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa!« Z apostolovimi besedami se tudi jaz »za vas zahvaljujem svojemu Bogu« (1 Kor 1,3-4). Hvala vam za vašo prisotnost, dragi člani Komisije za teološki dialog med katoliško Cerkvijo in vzhodnimi pravoslavnimi Cerkvami, hvala za vaše dragoceno delo. Vesel sem, da vas vidim tri leta po našem zadnjem srečanju. In hvaležen sem njegovi milosti škofu Kyrillosu za prisrčne besede, ki mi jih je namenil.

Končujete pomembno študijo o zakramentih, dokument, ki dokazuje obstoj širokega soglasja in bo z Božjo pomočjo lahko pomenil nov korak naprej k polnemu občestvu. Ta tematika mi navdihuje tri kratke točke, ki bi jih rad podelil z vami.

Najprej: ekumenizem je bistveno krsten. V krstu najdemo temelj občestva med kristjani in hrepenenje po vidni polni edinosti. Zahvaljujoč se temu zakramentu lahko z apostolom Pavlom rečemo: »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo« (1 Kor 12,13). V eno telo: napredovanje k vzajemnemu priznanju tega temeljnega zakramenta se mi zdi bistveno, da bi prišli do tega, da bi skupaj z Apostolom izpovedovali: »en Gospod, ena vera, en krst« (Ef 4,5).

Drugič: ekumenizem ima vedno pastoralni značaj. Med našimi Cerkvami, ki delijo apostolsko nasledstvo, bi nas moralo široko soglasje, ki ga je razbrala vaša komisija ne samo glede krsta, ampak tudi glede drugih zakramentov, opogumiti za poglabljanje pastoralnega ekumenizma. V tem smislu so bili tudi brez polnega občestva že podpisani pastoralni dogovori z nekaterimi vzhodnimi pravoslavnimi Cerkvami, ki vernikom omogočajo, da »sodelujejo pri sredstvih milosti« (Unitatis redintegratio, 8). Predvsem mislim na skupno izjavo, ki sta jo leta 1984 podpisala papež Janez Pavel II. in patriarh Mar Ignatious Zakka I. Iwas iz sirsko pravoslavne Cerkve v Antiohiji, ki v določenih okoliščinah dovoljuje vernikom, da zakramente pokore, evharistije in bolniškega maziljenja prejemajo v eni ali drugi skupnosti. Mislim tudi na dogovor o mešanih zakonih, ki je bil leta 1994 sklenjen med katoliško Cerkvijo in malankarsko sirsko pravoslavno cerkvijo. Vse to je bilo mogoče s pogledom na konkretne resničnosti članov Božjega ljudstva in na njihovo dobro, ki je nad idejami in nad zgodovinskimi razhajanji: glede na pomembnost, da bi nihče ne bil prikrajšan za sredstva milosti. Zdaj pa, mar ne bi bilo na osnovi teološkega soglasja, ki ga je razbrala vaša komisija, mogoče razširiti in pomnožiti te pastoralne dogovore, predvsem v okoljih, v katerih se naši verniki znajdejo v razmerah manjšine in diaspore? To vprašanje predstavlja izziv. Je izziv. Naj nam Sveti Duh navdihe načine za nadaljevanje te poti, ki zadeva dobro ljudi, dobro duš, dobro Božjega ljudstva, naše dobro, dobro vseh, in ne moralne, teološke ali ideološke razlike. Dobro, saj gre za ljudi, ki so tam. Jezus Kristus se je utelesil, postal je človek, član vernega Božjega ljudstva, ni postal ideja, ne. Postal je človek. In moramo vedno iskati dobro ljudi in vernega Božjega ljudstva.

Izhajajoč iz tega je tretja točka: ekumenizem že obstaja predvsem kot lokalna resničnost. Številni verniki – mislim predvsem na tiste na Bližnjem Vzhodu, pa tudi na tiste, ki so emigrirali za Zahod – že živijo ekumenizem življenja v vsakdanjem življenju svojih družin, dela, pri vsakdanjih obiskih. Pogosto skupaj doživljajo ekumenizem trpljenja v skupnem pričevanju za Kristusovo ime, včasih celo za ceno življenja. Teološki ekumenizem bi torej moral razmišljati ne samo o dogmatskih razlikah, ki so se pojavile v preteklosti, ampak tudi o sedanji izkušnji naših vernikov. Z drugimi besedami dialog o nauku bi se lahko teološko prilagodil dialogu življenja, ki se razvija v krajevnih in vsakdanjih odnosih naših Cerkva, ki predstavljajo pravo teološko mesto. Zame je to tako pomembno, da spodbujam to misel. V zvezi s povečanjem bratskega poznavanja se veselim vaše pobude, ki je namenjena spodbujanju študijskih obiskov mladih duhovnikov in menihov vsake Cerkve. Pred tremi tedni sem z veseljem sprejel delegacijo, ki je prišla v Rim na povabilo Dikasterija za pospeševanje edinosti med kristjani, da bi se srečali s katoliško Cerkvijo. To je pot, da se bratsko srečamo, se poslušamo in hodimo skupaj. To je ekumenizem skupne hoje, ki ga uresničujemo tako, da hodimo, ne samo z idejami, torej uresničujemo ga tako, da hodimo. Lepo je, da v zbliževanje naših Cerkva vključimo mlade rodove, dejavne v lokalnih skupnostih, da dialog o nauku napreduje skupaj z dialogom življenja. Krstna, pastoralna in lokalna razsežnost: tri ekumenske perspektive, ki se mi zdijo pomembne na poti k polnemu občestvu.

Dragi bratje, ponovno se vam zahvaljujem za vaš obisk, po vas pa bi rad pozdravil svoje častitljive in drage brate voditelje vzhodnih pravoslavnih Cerkva. Naslednji korak vašega dialoga se bo osredotočil na Devico Marijo v nauku in življenju Cerkve. Že sedaj vaše delo izročamo priprošnji Božje Matere. Če se strinjate, se ji lahko skupaj priporočimo tako, da skupaj zmolimo besede te starodavne molitve, ki ste jo tam zapisali. Molimo: »Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica!« Lepa hvala in molimo drug za drugega.

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.