Papež Frančišek med zahvalno mašo za družine: Staviti na družinsko ljubezen je zelo pogumno

Ob sklepu X. svetovnega srečanja družin je kardinal Kevin Joseph Farrell, prefekt Dikasterija za laike, družino in življenje daroval sveto mašo v prisotnosti papeža Frančiška na z družinami napolnjenem Trgu sv. Petra. Papež Frančišek je med homilijo spodbudil zakonce: »Vsi zakonci ste pri oblikovanju svoje družine s Kristusovo milostjo sprejeli to pogumno odločitev: da svoje svobode ne boste uporabljali sami zase, ampak da boste ljubili ljudi, ki jih je Bog postavil poleg vas«.

Homilija papeža Frančiška

V okviru desetega svetovnega srečanja družin je to trenutek zahvale. S hvaležnostjo danes prinašamo pred Boga – kot pri velikem darovanju – vse kar je Sveti Duh sejal v vas, drage družine. Nekatere izmed vas ste sodelovale pri razmišljanjih in podelitvi tukaj v Vatikanu; druge ste jih animirali in doživljali v svojih škofijah, v neke vrste neizmernem ozvezdju. Prestavljam si bogastvo izkušenj, predlogov, sanj, ne manjka pa tudi skrbi in negotovosti. Sedaj vse predstavimo Gospodu in ga prosimo, naj vas podpira s svojo močjo in svojo ljubeznijo. Vi ste očetje, mame, otroci, stari starši, strici; ste odrasli, otroci, mladi stari; vsak z drugačno izkušnjo družine, vsi pa z istim upanjem, ki je postalo molitev: naj Bog blagoslovi in varuje vaše družine in vse družine sveta.

Sveti Pavel nam je v drugem berilu spregovoril o svobodi. Svoboda je ena od dobrin, ki jih sodobni človek najbolj ceni in išče. Vsi želijo biti svobodni, ne biti pogojeni, ne biti omejeni, in se zato želijo osvoboditi kakršne koli »ječe«: kulturne, družbene, ekonomske. Pa vendar, koliko ljudi nima največje svobode, tiste notranje! Največja svoboda je tista notranja. Apostol nas kristjane spominja, da je ta najprej dar, ko vzklika: »Za svobodo nas je Kristus osvobodil« (Gal 5,1). Svoboda nam je bila podarjena. Vsi se rodimo z mnogimi pogojenostmi, notranjimi in zunanjimi, predvsem pa z nagnjenostjo k sebičnosti, k temu, da bi v središče postavili sami sebe in iskali svoje koristi. Vendar nas je tega suženjstva osvobodil Kristus. Da ne bi prišlo do dvoumnosti, nas sv. Pavel opozarja, da svoboda, ki nam jo je podaril Bog, ni lažna in prazna svoboda sveta, ki v resnici ni nič drugega kot »pretveza za mesenost« (Gal 1,13). Ne, svoboda, ki nam jo je pridobil Kristus za ceno svoje krvi, je vsa usmerjena k ljubezni, da – kot je dejal in nam danes pravi Apostol – »služite drug drugemu z ljubeznijo« (prav tam).

Vsi zakonci ste pri oblikovanju svoje družine s Kristusovo milostjo sprejeli to pogumno odločitev: da svoje svobode ne boste uporabljali sami zase, ampak da boste ljubili ljudi, ki jih je Bog postavil poleg vas. Namesto da bi živeli kot »otoki«, ste se postavili v »službo drug drugemu«. Tako se v družini živi svoboda! Ni »planetov« ali »satelitov«, ki bi potovali vsak po svoji orbiti. Družina je kraj srečanja, podelitve, izstopa iz samega sebe, da bi sprejeli drugega in mu bili blizu. To je prvi kraj, kjer se uči ljubiti. Tega nikoli ne pozabite: družina je prvi kraj, kjer se uči ljubiti.

Bratje in sestre, medtem ko to ponavljamo s trdnim prepričanjem, dobro vemo, da dejansko ni vedno tako zaradi številnih razlogov in različnih situacij. Zato ko potrjujemo lepoto družine, bolj kot kdaj koli čutimo, da jo moramo braniti. Ne dovolimo, da bi jo onesnažili s strupom sebičnosti, individualizma, s kulturo brezbrižnosti in odmetavanja, in bi tako izgubila svojo »DNK«, ki je sprejemanje in duh služenja. Največja sled v družini je sprejemanje in duh služenja.

Odnos med prerokoma Elijem in Elizejem, ki je bil predstavljen v prvem berilu, nam daje misliti na odnose med generacijami, na »predajo štafete« med starši in otroki. Ta odnos v današnjem svetu ni preprost in je pogosto razlog za skrb. Starši se bojijo, da se otroci niso sposobni orientirati v zapletenosti in zmedenosti naše družbe, kjer se vse zdi kaotično in začasno in da bodo na koncu izgubili pot. Zaradi tega strahu so nekateri starši nemirni, drugi preveč zaščitniški, včasih pa se celo zaustavi željo, da bi svetu dali nova življenja.

Dobro nam bo delo, če bomo premišljevali o odnosu med Elijem in Elizejem. Elija je v nekem trenutku krize in strahu za prihodnost od Boga prejel ukaz, naj Elizeja mazili kot svojega naslednika. Bog da Eliju razumeti, da se svet ne koča z njim in mu ukaže, naj svoje poslanstvo prenese na nekoga drugega. To je pomen dejanja, ki je opisano v besedilu: Elija vrže svoj plašč na Elizejeva ramena in od tega trenutka bo učenec prevzel mesto učitelja, da bo nadaljeval preroško službo v Izraelu. Bog tako pokaže, da ima zaupanje v mladega Elizeja. Ostareli Elija preda preroško službo, poklicanost Elizeju. Zaupa mladeniču, zaupa v prihodnost. V tem dejanju je vse upanje prenosa »štafete«.

Kako pomembno je, da starši premišljujejo o Božjem načinu delovanja! Bog ljubi mlade, vendar to ne pomeni, da jih obvaruje pred vsakim tveganjem, pred vsakim izzivom in vsakim trpljenjem. Ni pretirano zaskrbljen in pretirano zaščitniški. Dobro premislite to: Bog ni pretirano zaskrbljen in pretirano zaščitniški, nasprotno, zaupa jim in vsakega kliče k najvišji sposobnosti življenja in poslanstva. Pomislimo na dečka Samuela, najstnika Davida, na mladega Jeremija. Pomislimo predvsem na tisto šestnajstletno, sedemnajstletno dekle, ki je spočela Jezusa, na Devico Marijo. Bog zaupa dekletu. Dragi starši, Božja beseda nam kaže pot: ne obvarujmo otrok pred vsakim najmanjšim neugodjem in trpljenjem, ampak jim skušajmo posredovati strast do življenja, v njih vžgati željo po tem, da bi našli svojo poklicanost in da bi sprejeli poslanstvo, ki si ga je Bog zamislil zanje. Ravno to odkritje napravi Elizeja pogumnega, odločnega. S tem postane odrasel. Ločitev od staršev in zakol volov so znamenje, da je Elizej razumel, da je sedaj on »na vrsti«, da je čas, da sprejme Božji klic in nadaljuje, kar je videl, da je delal njegov učitelj. To bo pogumno počel vse do konca svojega življenja. Dragi starši, če pomagate otrokom odkriti in sprejeti njihovo poklicanost, boste videli, da jih bo to poslanstvo »zgrabilo« in imeli bodo moč, da se spoprimejo in premagajo težave življenja.

Rad bi še dodal, da neki vzgojitelj lahko na najboljši način pomaga nekomu drugemu, da sledi svoji poklicanosti, tako, da z zvesto ljubeznijo sprejme svojo. Apostoli so videli, da je tako delal Jezus. Današnji evangelij nam to pokaže na simboličen način, ko se je Jezus »tudi sam odločil iti v Jeruzalem« (Lk 9,51), čeprav je dobro vedel, da bo obsojen in umorjen. Na poti proti Jeruzalemu Jezus doživi zavrnitev prebivalcev Samarije, zavrnitev, ki povzroči ogorčen odziv Jakoba in Janeza, On pa ga sprejme, ker je del njegove poklicanosti. Na začetku so ga zavrnili v Nazaretu, pomislimo na tisti dan v nazareški shodnici, sedaj v Samariji, na koncu bo zavrnjen v Jeruzalemu. Jezus vse to sprejme, ker je prišel, da bi vzel nase naše grehe. Podobno ni nič bolj spodbudnega za otroke, kot videti svoje starše, da zakon in družino živijo kot poslanstvo, zvesto in potrpežljivo, kljub težavam, žalostnim trenutkom in preizkušnjam. Kar se je Jezusu zgodilo v Samariji, se zgodi v vsaki krščanski poklicanosti, tudi v družinski. Vsi vemo, da pridejo trenutki, ko je treba vzeti nase odpore, zaprtost, nerazumevanje, ki prihajajo iz človeškega srca, ter jih z Božjo milostjo preoblikovati v sprejemanje drugega, v zastonjsko ljubezen.

Takoj po tem prizoru na poti v Jeruzalem, ki nam v nekem smislu opisuje »Jezusovo poklicanost«, nam evangelij predstavi še tri druge klice, tri poklicanosti prav toliko kandidatov za Jezusove učence. Prvi je povabljen, naj sledeč Učitelju ne išče stalnega bivališča, varne namestite. On namreč »nima, kamor bi glavo naslonil« (Lk 9,58). Hoditi za Jezusom pomeni biti v gibanju in ostati vedno v gibanju, »na potovanju« z njim skozi dogodke življenja. Kako zelo je to res za vas, poročeni! Ko ste sprejeli klic v zakon in družino, ste tudi vi zapustili svoje »gnezdo« in začeli potovanje, katerega etap niste mogli poznati vnaprej in  ki vas ohranja v stalnem gibanju, z vedno novimi situacijami, nepričakovanimi dogodki, presenečenji. Nekatera presenečenja so boleča. Takšna je hoja z Gospodom. Je dinamična, je nepredvidljiva, in je vedno čudovito odkritje. Spomnimo se, da je za vsakega Jezusovega učenca počitek prav v tem, da vsak dan izpolnjuje Božjo voljo, kakršna koli že je.

Drugi učenec je povabljen, »naj ne gre pokopat svojih mrtvih« (vv. 59-60). Ne gre za izneverjenje četrti zapovedi, ki ostaja vedno veljavna, to je zapoved, ki nas tako zelo posvečuje. Gre pa za povabilo, da se najprej držimo prve zapovedi: ljubiti Boga nad vse drugo. Tako se zgodi tudi s tretjim učencem, ki je povabljen, da odločno hodi za Kristusom z vsem srcem, ne da bi se »oziral nazaj« in ne da bi se poslovil od svojih domačih (prim. vv. 61-62).

Drage družine, tudi ve ste povabljene, da nimate drugih prioritet, da se »ne ozirate nazaj«, se pravi, da ne objokujete prejšnjega življenja, prejšnje svobode z njenimi varljivimi utvarami. Življenje okamni, če objokujoč preteklost ne sprejema novosti Božjega klica. Na tej poti objokovanja preteklosti in zato ne sprejetja novosti, ki nam jih Gospod pošilja, se vedno okamni. Nas napravlja trde in ne človeške. Ko Jezus kliče, tudi v zakon in v družino, zahteva, da gledamo naprej in vedno stopa pred nami po poti, vedno je pred nami v ljubezni in v služenju. Kdor hodi za njim, ni razočaran!

Dragi bratje in sestre, berila, ki nam jih je danes ponudilo bogoslužje, vsa previdnostno govorijo o poklicanosti, ki je tema tega desetega Svetovnega srečanja družin: »Družinska ljubezen: poklicanost in pot svetosti«. Z močjo te Besede življenja vas opogumljam, da odločno nadaljujete pot družinske ljubezni in z vsemi člani družine delite veselje tega klica. To ni lahka pot, saj bodo tudi temni trenutki, trenutki težav, ko bomo mislili, da je vsega konec. Ljubezen, ki jo živite med seboj, naj bo vedno odprta, ekstravertirana, spodobna »dotakniti« se najbolj slabotnih in ranjenih, ki jih srečate na poti: krhke na telesu in krhke na duši. Ljubezen namreč, tudi družinska ljubezen, se očiščuje in se krepi, ko jo podarjamo. Staviti na družinsko ljubezen je zelo pogumno. Za poročiti se je potreben pogum. Veliko mladih vidimo, ki nimajo poguma poročiti se. Kdaj pa kdaj mi kakšna mama pravi: »Naredite kaj, govorite z mojim otrokom, saj se ne poroči, kljub sedemintridesetim letom.« »Gospa, ne likajte več srajc in ga pošljite malo stran, da bo prišel ven iz gnezda«. Družinska ljubezen potiska otroke, da začnejo leteti. Potiska otroke in jih uči leteti. Ni posesivna, vedno je svobodna. Potem v težkih trenutkih, v trenutkih krize, ki jih imajo vse družine, prosim vas, ne pojdite po lahki poti okoli mame, ne, pojdite naprej s to pogumno stavo. Težki trenutki bodo, trdi trenutki, vedno pojdita naprej. Tvoj mož, tvoja žena, tisto iskrico ljubezni, ki sta jo čutila, pustita jo, da pride na plano. Ponovno odkriti ljubezen, nam bo zelo pomagalo v trenutkih krize.

Cerkev je z vami, še več, Cerkev je v vas! Cerkev se je namreč rodila iz neke družine, iz nazareške družine, in je sestavljena predvsem iz družin. Naj vam Gospod vsak dan pomaga, da boste ostali v edinosti, miru in veselju, tudi v vztrajanju v težkih trenutkih, v tistem zvestem vztrajanju, zaradi katerega se lepše živi, ter vsem kazali, da je Bog ljubezen in občestvo življenja. Hvala.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.