Nedelja, 3. julij: 14. nedelja med letom

Najprej mi je v današnjem evangeliju padlo v oči število 72. Zakaj ravno 72? V tistem času je to bilo število narodov, ki so jih Judje poznali na zemlji.  Od vsega začetka je evangelij odprt za vse ljudi in vse kulture. Nihče ni izključen ali pozabljen.

Jezus s pogledom, ki zajame  ves svet vzklikne:« žetev je velika, delavcev pa malo«. Gre na eni strani za velika pričakovanja in na drugi je malo število učencev. Ne gre samo za veliko nasprotje v številkah. Problem ni samo v številkah, Jezus vidi problem v kvaliteti.

Danes se soočamo z istim problemom. Malo je oznanjevalcev,  vedno več občestev ostaja brez pastirja. To kar nas preveva s skrbjo je dejstvo, da še med temi,  se eni preveč posvečajo sebi, svojim problemom, obdelujejo svoj mali vrtiček, ali so utrujeni, naveličani, ko ne vidijo rezultatov svojega dela…

Evangelij nam kaže pot. Ob tej veliki žetvi Jezus pošilja učence po dva in dva. Logično bi bilo poslati samo enega, da bi »pokrili« več krajev. Sveti Gregorij Veliki nam daje odgovor:« Jezus pošilja po dva, kajti prvo sporočilo evangelija je ljubezen. O njej učenci naj ne bi samo govorili temveč jo oznanjali s svojim življenjem. Jezus sam je dejal:« Po tem bodo  vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13,35). Živeta ljubezen je prva in osnovna pridiga.

Jezus je poslal po dva, da bi v medsebojnem sodelovanju in odprtosti  bili znamenje ljubezni, znamenje tega kar  oznanjujejo.

Pošilja jih, kot »jagnjeta med volkove«. Zakaj Jezus pravi, da pošilja učence, kakor jagnjeta med volkove. Tako grozni ljudje vendarle niso bili? V nadaljevanju pove, naj ničesar ne jemljejo s seboj in s tem pojasni, da gre za krhko bližino, v katero njegovi učenci stopajo med ljudi. Na nek način so popolnoma nemočni, da bi karkoli prinesli med ljudi, če ti tega ne sprejmejo. Dejansko so tako krhki pred ljudmi in jim dani na milost in nemilost, kakor jagnje med volkovi.

S tem Gospod nakaže, da bo stil krščanskega oznanjevanja razviden v blagosti, nenasilju… Kljubovati bo potrebno pritisku okolja. Ravno v tem je moč učencev, kot pravi sv. Janez Zlatousti:« Dokler smo jagnjeta, zmagujemo. Če postanemo volkovi, izgubljamo, kajti v tem primeru izgubimo pomoč Pastirja, ki pase jagnjeta in ne volkove!«

Ko stopajo v hiše naj govorijo: Mir v tej hiši! Zakaj mir? Je mar povsod vladal prepir ali je vladalo nasilje in vojna? Ne, gotovo da ne. A Jezus vidi v ljudeh mnogo nemira, nestrpnosti, strahov in ranjenosti. Njegovi učenci naj prinašajo mir, ki ga svet ne more dati, more pa ga dati zaupanje v božje usmiljenje in božjo dobroto.

Če je prva naloga prinašanje miru, potem je druga ozdravljanje bolnih, tretja pa oznanjevanje. Je bilo res toliko bolnih? Ne, Jezus pa vidi človekovo ranjenost in želi prav v to ranjenost prinašati upanje in veselje. Ne želi iti mimo čisto vsakdanje skrbi za sočloveka, to je tisto po čemer bomo tudi ob sodbi sojeni – to so dela usmiljenja. Skrbeti za lačne, žejne, nage, bolne, žalostne, zaprte in preganjane, to so dela usmiljenja. To so naloge prvih učencev in to so tudi naše naloge.

Ta priporočila, ki jih Jezus daje učencem, niso namenjena samo izbranim, marveč vsem kristjanom, vsem, ki smo ga v veri sprejeli za svojo pot.

Danes smo tu zbrani Jezusovi učenci vseh starosti in stanov. Vsi smo poslani, kakor jagnjeta med volkove, da prinašamo mir, ozdravljamo bolne in oznanjamo. Pri tem pa doživljamo veselje, da smo bili poklicani v prijateljstvo z Jezusom, ne glede na naše uspehe ali neuspehe.

Biti kristjan pomeni biti človek na poti, popotnik, ki na tej poti srečuje ljudi, z njimi deli svoje bogastvo, pa tudi revščino. To je naše poslanstvo. Ko po sv. maši zapustimo cerkev in se podamo domov, v svoje vsakdanje življenje: bodimo prinašalci Kristusa v svet, prinašajmo njegov mir, njegovo luč, njegovo resnico in to na način, ki ga je Kristus priporočil dvainsedemdeseterim v današnjem evangeliju.

Sam zase vem, da Imam moč, da lahko zaupam, da bo Bog deloval, če bomo z njim res željni sodelovati. Ko najdemo mir v sebi, ga lahko dajemo tudi drugim. Prosimo danes, da nam ga Bog obilno deli, da ga bomo lahko prinašali drugim. Nismo kos vsem bolečinam otrok in mladih. Bog ozdravlja, prosimo ga, da prinaša zdravje in sproščenost med otroke in mlade. Pri vsem pa je najpomembnejše naše veselje. Veselje, da smo bili poklicani v Božji vinograd in da sam Bog računa na nas.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.