Petek, 15. julij: Usmiljenja hočem in ne daritve

V Stari zavezi je izraz usmiljenje naveden kar štiristokrat. Kaže na posebno močno ljubezen.  Bog se je Izraelcem razodel v vsej svoji nežnosti, bolj usmiljen kot pravičen. Preroki in pismouki pa so ga ljudem največkrat kazali v čisto drugačni luči: kot Boga, ki se maščuje in kaznuje. Nahum dobesedno obrne ime Boga, ki se je razodel Mojzesu: »GOSPOD je ljubosumni Bog in maščevalec, GOSPOD je maščevalec in poln srda. Tako pri judih kot pri kristjanih oz. v Novi zavezi se božje usmiljenje vzporeja s pravičnostjo in resnico. Tudi danes se najdejo ljudje, ki bi raje uporabili palico kot usmiljenje tako znotraj Cerkve kot v svetu. In od vsega začetka so tu tudi drugačni preroki, ki oznanjajo ljudem usmiljenega Boga.

Jezus je s svojim življenjem, z zgledom in z besedo, jasno razodeval usmiljenje kot najmočnejšo značilnost Očeta. Posebno pozornost je izkazoval tistim, ki so jih drugi zavračali – javnim grešnikom. Onim, ki so se imeli za pravične, pa je očital: »hinavci, ker dajete desetino od mete, kopra in kumine, opustili pa ste, kar je v postavi pomembnejše: pravičnost, usmiljenje in zvestobo.« (Mt 23,23)

Usmiljenje, ki nam ga Bog podarja, nas kliče k brezmejnemu usmiljenju do sester in bratov. Morda se v vsakdanjem življenju premalo zavedamo, da Očeta nenehno prosimo: »in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom«.

Božje usmiljenje je v Jezusu postalo najpopolnejše človeško usmiljenje. Njegov zgled kliče k takšnemu ravnanju vsakega kristjana.

a) Odpuščanje: Jezus, ki je odpustil tistim, ki so ga križali, nas uči usmiljenja z zapovedjo odpuščati tudi sovražnikom in tistim, ki nas preganjajo. Odpustiti drugemu še preden se kesa in ne zahtevati povračila, je za nas zelo težka naloga. Je velika zmaga nad seboj in najvišji izraz človečnosti do sovražnika. Ne gre za preračunljivost, temveč za zavesten in odgovoren korak. S tem zdrobimo najtršo verigo sovraštva in maščevanja. Jezus je vedel, da samo tisti, ki je sposoben odpuščati, zmore resnično ljubiti – s pristno, vztrajno in zvesto ljubeznijo.

b) Emanuel – Bog z nami – izraža svoje usmiljenje do nas tudi s so-čutenjem in so-trpljenjem. Sočutje do bližnjega dokazuje, da je možno ljubiti in biti ljubljen tudi v trpljenju. Bog Oče nam prihaja naproti v našem trpljenju tudi z učlovečenjem in smrtjo na križu. Zato sv. Pavel tudi nam naroča: »Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost.«

V sodobnem svetu je Cerkev še posebej poklicana biti »služabnica usmiljenja«; Usmiljenje ostaja »škandalozno«, spotakljivo.  V  našem vsakdanjem življenju se soočata neskončno božje usmiljenje in usmiljenja vredna – naša beda. Bolj, ko dopustimo, da Gospod s svojim usmiljenjem pokrije našo revščino, bolj postajamo sposobni sočutja do sester in bratov – ljubiti jih s Kristusovo ljubeznijo.

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.