Nedelja, 17. julij: 16. nedelja med letom

Dogajalo se je v hiši Marte, ki je imela sestro Marijo. Jezus je bil na poti proti Jeruzalemu. Vstopil je v družinsko okolje. Marta, ki ga je sprejela v hišo, je s postrežbo imela veliko dela, zato je poočitala svoji sestri Mariji, ki je sedla h Gospodovim nogam, k nogam popotnika in Učitelja, da jo je pustila samo streči. Od Jezusa je pričakovala, da naredi red in namigne sestri, naj ji vsaj malo pomaga.

Zanimiva je Jezusova neposredna, spontana reakcija, ko Marto opozori, da jo skrbi in vzemirja toliko stvari, v resnici pa je potrebno le eno: sesti in poslušati božjo besedo, besedo resnice. Če se poglobimo v odlomek o obisku pri Marti in Mariji, pridemo do zanimivih življenjskih ugotovitev. Marta je v vsakem izmed nas: delo, obveznosti, skrbi, odgovornost, vse to pustimo, da obvladuje naše življenje, da je prizorišče našega vsakdanjika. Po eni strani to tudi mora biti, da življenje urejeno teče naprej. Vendar včasih to preide v obsedenost in postane celo vir konfliktov. Tudi druge želimo videti in doživljati take, kot smo mi sami. Kaj ni želela prav to ta naša Marta? Želela je, da bi Marija, njena sestra, bila druga Marta, tako zavzeta, tako skrbna, tako učinkovita, kot je bila ona. Če bi ji Jezus dal prav, to ne bi bila več zanimiva, polna in harmonična hiša, ampak bi se ji lahko reklo hiša dveh Mart. Jezus pa je želel, da ostane hiša Marte in Marije.

Ni naključno, da v svojem odgovoru Jezus dvakrat ponovi ime: »Marta, Marta …«, kar pomeni, poglej se, Marta, kaj te vodi pri tvojem delu: skrb, vznemirjenost, da bo vse dobro šlo, organizacija, zunanji red, pravila, ki si jih ljudje postavljamo, da enostavno funkcioniramo. V ospredje dajemo svojo družbeno in socialno vlogo, pozabljamo pa nase, na tisto, kar nam je zares potrebno. Ali ni s tem Jezus razkrinkal skrite vzvode ljubosumja, nevoščljivosti, globoko zasidrane težnje, da druge prilagajamo sebi in jih spreminjamo po svojih željah in predstavah? Marta naj bi Marijo pustila tako, kakršna je bila. In taka, kakršna je bila, je prišla do resnice, do odkritja tistega, kar oživlja, do Učiteljevih besed, ki dajejo življenje. Dopustimo, da Marija zaživi tudi v nas!

Marta in Marija sta sestri, ki nas s svojim načinom delovanja učita, kako mora potekati kristjanovo življenje. Marija je poslušala Gospoda, medtem ko je Marta bila raztresena, saj je bila zaposlena s postrežbo. Marta je ena od tistih močnih žensk. Marta ve, kako stopiti naprej, je pogumna ženska. A manjka ji kontemplacije, ne zna izgubljati časa za gledanje Gospoda.

Veliko je kristjanov, ki v nedeljo gredo k maši, a sicer so vedno prezaposleni. Nimajo časa ne za otroke, niti da bi se z njimi igrali … Na koncu postanejo gojitelji tiste religije, ki je ‘prezaposlenizem’. Zaustavi se. Glej Gospoda. Vzemi evangelij. Poslušaj Gospodovo besedo. Odpri srce.  Marti je to primanjkovalo. Pogumna, vedno je šla dalje, z rokami je nosila stvari, a manjkal ji je mir – izgubljati čas za gledanje Gospoda.

Nasprotje je Marija. Njena drža ni brezdelnost. Gledala je Gospoda, kajti Gospod se je dotaknil njenega srca. In ravno od tu, iz Gospodovega navdihovanja prihaja delo, ki ga je treba zatem opraviti. To je tudi pravilo sv. Benedikta, moli in delaj, ki ga utelešajo redovniki in redovnice  v klavzuri in ti zagotovo ne gledajo vse dni v zrak. Molijo in delajo. In to je še posebej utelesil apostol Pavel. Ko ga je Bog izbral, ni šel takoj oznanjat, ampak je šel molit, kontemplirat – poglabljat  skrivnost Jezusa Kristusa, ki mu je bila razodeta.

Vsako stvar, ki jo je počel Pavel, jo je počel s tem duhom  poglabljanja – kontemplacije, gledanja Gospoda.  Gospod mu je govoril v njegovem srcu, kajti Pavel je bil zaljubljen v Gospoda. In to je ključna beseda, s katero se ne moremo zmotiti – biti zaljubljeni. Da bi vedeli, na kateri strani smo, si moramo zastaviti vprašanje: Sem zaljubljen v Gospoda? Sem prepričan, da me je on izbral? Ali pa živim svoje življenje kristjana z opravljanjem stvari … delam, delam, delam … ampak … moje srce, kontemplira?

Enako je, ko se mož vrne iz službe domov in ga žena sprejme. Če je zares zaljubljena vanj, ga ne bo samo sprejela in zatem hitro nadaljevala z delom po hiši. Vzela si bo čas, da bi bila z njim. Tako tudi mi. Vzemimo si čas za Gospoda, da bomo zatem služili drugim.

Kontemplacija – Poglabljanje  in služenje – to je naša pot skozi življenje. Vsak naj pomisli: Koliko časa na dan namenim kontempliranju – poglabljanju  Jezusove skrivnosti? In zatem: Kako delam? Ali delam veliko, da se zdi kot odtujenost, ali pa delam v doslednosti s svojo vero? Delam kakor služenje, ki prihaja iz evangelija?

Pripravil: Ervin Mozetič

Foto: Unsplash

Obj.: L. M.